Odlomila se je veja in padla v ribnik.
Na belem cvetu se je prikazal angel.
Sedel je na cvetu in dihih svoje duše.
Nisem se trudila razumeti njegove tišine,
nisem se trudila doumeti njegove beline.
Njegova luč je plapolala v milem vetru,
voda je plivkala in veja je drsela s tokom.
Na njej se je zibal cvet in opazila sem,
da je cvet zapuščal telo drevesa.
Na železniški postaji je bilo zleknjeno telo,
ki ga je zapuščala duša. Priklicala sem
uslužbenca z nosili. Telo so odnesli v prostor.
Poklicala sem 112 in odpeljali so ga,
ne da bi vedela kdo je bil.
Še prej sem mu odpela pas, da mu ne bi
stiskal telo. Ljudje so hodili neprizadeto mimo.
Imeli so fantomske obraze demonskih angelov,
ki so odsevali Nosferatu. Simfonijo groze.
Slišati je bilo premikanje kompozicije lokomotiv
in značilni pisk vlaka. V pisku je bilo zaznati svet.
Odlomila se je veja in padla v ribnik.
