Mimo postaj trpljenja
me vleče,
a vseeno postanem za hip:
prevzame me njihovo sporočilo…
So zato, da brusijo,
prečiščujejo, prebirajo.
Okamenim na njihovih vidnih poljih,
kot oropana moči, da bi se branila…
Da, lepo mi je, omamljeni od sladke
bolečine neznanega, a ne neznosnega bremena.
Naj se mi razlije po žilah
in me presune spoznanje,
da rabim tudi padce,
da jih lahko potem primerjam z vzponi…
Verjetno ne bi znala ceniti dobrega počutja,
če bi bilo konstantno trajno.
Mimo postaj trpljenja
