Nekdo ji šepeta
in za hrbtom govori.
Čuti, da ima mrzlo telo.
Ne pusti se prepričevati.
Ne vidi ozadja v ogledalu.
Opazi, da je na istem
metru površine kot včeraj,
vendar drugačna.
Globoko diha
in išče v torbici drobiž,
da plača kavo še za njo,
ki stoji za hrbtom in jo potiska
v amorfno maso steklovine.
V ogledalu je zazevala praznina.
Opazila je, da okrog nje
raste gozd in po njem vodijo
stezice na vse strani.
Na vse poti hkrati se je podala
brezmejna duša
in zaveslala skozi ogledalo.
Za njim je iskala samo sebe
v prihodnosti bivanja.
Vse sile se borijo,
da jo jutri več ne bo, ko bo.
Nekdo ji šepeta
