Odvalim luno s sebe,
vplete se sonce v dan.
Svit maja že čutim,
slikoviti barvni naboj,
svetlobe pomladi poljub.
Zbrišite mi robove stvari,
da pojdem za sencami lastovk
na svoj samotni otok čez močvaro.
Preganja me gladiatorski obraz
s poševnimi usti, hierarhija dreves,
ki drvi skozi zelene iluzije iz gozda.
Jaz pa pojdem med šmarnice sna,
da prevzame me vonj samovanja.
Čarovnija trave, ki kodra besede.
Odplesno pojdem skozi ekvinocij.
21. marca je bil moj oče rojen.
Skozi pomensko svetle skrivnosti
odsevov se misel potopi v bele planjave.
Ugasnem luč. Naj cvetenje govori.
Polje besed, ki meče kocke v nebo.
Nocoj se igrajo hazard sanj.
Dvigne se beseda na visoko potenco.
Nevihta črk in zlogov. V klopčiče luči
zaviti novi svetovi, kot mački na strehi
predejo samovanje, noro samovanje,
nori novi svetovi, lahkotno umivanje oči.
Odvalim luno s sebe,
