Moj praded je bil trideset let na fronti soldat.
Bil je iz Soldatove hiše v Famljah.
Določen za vojaka Avstrijskega cesarstva.
Prusija je zmagala 1866. leta.
Trideset let ni videl svojih sinov.
V snegu mu je zamrznil spomin.
Vonj zraka je dišal po topovskih šrapnelih,
eksplozivu in po sodih smodnika.
Živel je zaskrbljen za svojo družino.
Spal je pod zelenimi zmaji
in razžarjenim nebom.
Iz zelenih strešnikov je bil njegov krov.
Kako razkošno zelena in bela
so bila drevesa pod nebom polnim zlatnikov.
Stal je kot vkopan sredi pokošenih travnikov,
na katerih so ležali mrtvi vojaki s številkami.
Pokopaval jih je, nebo je pomodrelo,
gore so se odselile in nebo je imelo
okna na stežaj odprta, sijala je mesečina.
Bil je dolga leta ujetnik v tujih deželah.
Na Nemškem so ga imenovali Bartholomei,
na čutarici je imel napisano Jernej.
Že skoraj polovico življenja je zapravil,
ko se je s kočijo in odlikovanji na prsih
vrnil domov. Nihče ga ni več poznal.
Nobenega sočutja in spomina ni bil deležen.
Uboga stari praded, živel je sam in zapuščen.
Ko se je zmračilo, je vzel rekelc
in si ga ogrnil čez ramo. Tako pravi izročilo.
Hodil je spat pod veliko brkinsko hruško.
Sprehajal se je ob reki Reki in razmišljal
o svoji usodi, o družini cele noči.
Pokopan je pri Devici Mariji.
Le kdo bi se ga spomnil, če ne jaz.
Nisem ga poznala. Pozneje sem raziskovala.
Davnega 1863. leta se je rodil moj ded.
V starih prašnih rokopisih na kašči
živijo predniki svoje neumrljivo življenje.
Brez vzroka in učinka sem danes tu,
učim se živeti v skladu z zakonom izkušnje.
Moj ded je imel bolno nogo, hodil je s palico,
imel je v nogi šrapnel iz prve svetovne vojne.
Moj oče je bil v Dachauu mučen
in prezgodaj odšel na drugi svet, star 56.let.
Umrl je v tujini. Volja pradeda je bila
da naj ne ponavljamo žalostnih izkušenj,
da dosežemo cilj miru, ki je človeku namenjen?
Moj praded je bil trideset let na fronti soldat.
