Ko te prosim, da me poslušaš,
pa mi začneš deliti nasvete,
nisi naredil, kar sem te prosil.
Ko te prosim, da me poslušaš,
pa mi začneš razlagati, zakaj
ne smem tako čutiti,
teptaš moja čustva.
Ko te prosim, da me poslušaš,
pa misliš, da moraš nekaj narediti,
da bi razrešil moje težave,
si me izdal,
pa naj se to še tako čudno sliši.
Poslušaj! Prosim te le, da poslušaš.
Ne govori in ne rešuj – samo, da me slišiš.
Nasvet je poceni, dobim ga za dvajset centov (…)
Toda lahko se lotim sam, nisem nemočen.
Morda nimam poguma in se opotekam,
vendar nisem nemočen.
Ko narediš zame nekaj, kar lahko
in bi moral narediti sam,
povečaš moj strah in
neustreznost.
Ko pa sprejmeš za preprosto resnico,
da čutim, kar čutim,
pa naj je še tako nerazumno,
te lahko neham prepričevati
in se lotim odkrivanja,
kaj je zadaj
za tem nerazumnim občutkom.
In ko mi je jasno, je tudi odgovor
na dlani in ne potrebujem nasveta.
Nerazumni občutki so smiselni,
ko razumemo, kaj je za njimi.
Morda je zato molitev včasih uspešna
pri nekaterih ljudeh – ker je Bog nem
in ne daje nasvetov in ne poskuša
urediti stvari.
Bog le posluša in dovoli, da sam
prideš stvari do dna.
Zato, prosim, poslušaj, da me vsaj slišiš.
In če hočeš govoriti, počakaj malo,
da boš na vrsti – da te poslušam.
(Jack Canfield in drugi: KURJA JUHICA ZA NAJSTNIŠKO DUŠO: Prijateljstvo: Poslušaj me prosim (neznani avtor). Tržič: Učila, 1997.)
Ko te prosim, da me poslušaš,
