Ko skozi obraz šviga pohlep,
šumijo krila umirajoči ptici.
Slišim ponižujoče petje
in pokanje dreves,
ječanje sužnjev
v prsnem košu sonca.
Na tleh ležijo ovojnice src,
ki se levijo po kačje.
Plavam po penastem svetu.
Oko orla preletava
nebo nad kletkami ptic.
Ramena mi hladijo sence,
ki praznijo svoje mehurje.
Vidim trop živali,
ki mislijo, da so ljudje.
Vidim zložene krste v kaste,
okužene in darovane.
Skrivajo zagnojeni čip
v objektivu zenice.
V gnoju jim plava pogled,
pomešan s steljo
pred hlevom pohlepa.
Polžaste stopnice so
usmerile človeka v nebo,
od koder se lažje popravlja
skrivljena spirala spuščanja
navzdol med gnilobo
organskih snovi.
Jekleni nateg je neusmiljen.
Ko skozi obraz šviga pohlep,
