Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Poet_Dusa_Ogenj

Pravi poet nedelja, 8. julij 2007 @ 16:54 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Pravi poet je tisti, ki si zna pozdraviti opečno dušo. On vidi epizode na milijone svetlobnih razdalj daleč. Pravi poet se vžiga kot šktala vžigalic in potiska pedale svojega velikega kolesa po robu Kitajskega zidu in se poganja za semantičnim ključem božanskega planeta. Pomika se proti grmadam večnega ognja. Pravi poet sedi na sredini težišča sveta in ga ima obrnjenega kot nogavico navznoter v svoje telo. Ko odpre usta, ima na vratih zaslon - kozmos, Rimsko cesto, nove svetove in na koncu izhod v večnost. Njegova neizživeta srečanja se spreminjajo v tenkočutno tkanje. Govori programski jezik o miru in sreči. Vlada mu teologija, ki vodi vsa bitja in stvari v smer, ki naj bi jih pomirila. Tu se nauči le hrepenenja in stalnega naskakovanja svetle točke na koncu videnega. Nezadržni vrtinec uniči vse skrbi in obup, le upanje ostane. Vse izbriše iz sveta: ljudi, besede in spomine. Iz sebe več ne more izstopiti. Pomoči stopalo v vodo in brede. Pleše gol. Vesolje ga oblači v svetlobo. Nadene mu varnostni pas. Uniči seme lastnih trosnic. V njem ni več nič človeškega. Odreže si ušesa in odkolesari s silo ognja k rdečemu. Krivice padajo skozi sito v pozabo. Nekatere so neskončno velike in ostanejo na situ. Nastopajo kot igralke na odru in se zibajo na svojih črepinjah. Veselje in razposajenost je poziv, da ostane tam. V svoji mansardi vesolja s kapuco svetlobe. Na zavihku sveta, kot redka pesniška žival, odtrgana od resnice, z zaplenjenimi svetovi navznoter. Ob sobotah in nedeljah se sprehaja po sončnem parku in opazuje ljudi, ki delajo na Zmelji v sadovnjaku. Ko se zmrači, zapre ruleto in je srečen, da ne sliši več kričanja. Poet, piši pesmi in izprazni se! Vesolje je neizmerno. Tvoje telo je beseda. Komentarji (0) www.pozitivke.net