na vrhu nebotičnika

sobota, 12. maj 2007 @ 22:55 CEST

Je nad strešnim oknom stal,

Edino, kar še vedel je in znal.

In le jaz sem ga rotila,

Da če bo on, bom tudi jaz skočila.



To, da resne težave ima,

In da si kaj storiti zna,

Nihče mi ni verjel,

Nihče časa ni imel.

Zdaj spet tako mrzlo, tako prazno.,

Izdahne, da razlogov je razno,

Le kako naj mu pomagam,

V besedni igri ga premagam?



Preplet solz njegovih,

Ki 20 metrov padajo,

Za katere niti on ne ve,

Komu pripadajo.



Prosim, ne zamoči,

Rotim te zdaj ''ne skoči''!

Če pa ne bo pomagalo,

Moje telo, pred njegovim bo palo.

1 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Neboticnik