Ob sončnih dneh ljudje posedajo
po klopcah ob morju.
Ne menijo se za datume
in dneve v tednu.
S sabo si prinesejo malico
in termus s čajem.
Drobijo kruh in krmijo galebe.
Mnogi so kot stari kuščarji
s sončno kapo na glavi,
mlajši brez službe,
pa se raztegujejo z dolgimi telesi
kot deževniki. Pisana druščina,
ki se prilagodi vsakemu vremenu.
Le koprske Giorgie ne vidim več
in njenega sina,
oblečenega v žensko,
z moko napudranega obraza,
s pisanimi dokolenkami
in z ženskimi čeveljci,
pa njegove rdečelase Darinke,
čistilke WC-jev in garaž,
tudi že dolgo ne vidim več.
Hej capellone, kaj mi boš dal
za rojstni dan? Novo krilo
za sina in caffe Amigos dobiš.
Nočem fašističnega caffeta,
sem partizanska mati,
je odgovorila Giorgia.
Mnogi so oprhali krivice
z njenim glasom
in jo sprali v svojih solzah.
Pod njenim jezikom je vsak klecnil.
Znala je sneti vsakemu krono z glave.
Pred osamosvojitvijo je bila eksotična
posebnost na odstranjenem
škofijskem obmejnem bloku.
Ko je prišel Tito s tujimi državniki
in delegacijami v Koper,
so Giorgio miličniki skrili,
ker je znala kričati in se tolči po prsih.
Iz vsake človeške bolečine je delala hrup.
Znala je zlesti iz razpok koprskih
škrl na Titovem trgu naravnost pred Tita.
Bila je muza svobode govora v socializmu.
Se še kdo Giorgie spominja?
Ob sončnih dneh ljudje posedajo 
