Hodim sam po stepah,
Po neskončnih travnih jasah,
Opazujem dar narave,
Ki me spremlja v koraku
In se zlivam vanjo, ona vame,
Kakor krogla me zadane.
Se utapljam med gozdovi
Med zelenjem šelestečim.
Kakor medved pot utiram,
V tolmunih deževnice se umivam.
Iščem njih, ki že ležijo,
Smrtne postelje otepajo se,
Hrabro se upirajo,
Častno še umirajo.
Bratstvo in edinost,
Srčnost in poštenost,
Prijateljstvo resnično
Niso le iluzije.
So resničnost življenja,
Ki jim ni tuje...
Zavedajo poti se svojega propada,
A čast in pogum ne pustita jim miru.
Boj za obstanek le krut je plenilec,
Ki hlastno sega v njih življenja.
In hkrati posega v mojega,
Ker diham z njimi in živim,
Za njih utehe se borim...
Ljubim z njimi in žalujem,
Veselim se, obupujem,
Se borim in se bojujem,
Nikdar več ne podcenjujem.
Se zanesem le na njih,
Ker sem dihal z njimi v dih...
Hodim sam po stepah, 
