Prikazujejo se mi rože.
Beli dehteči cvetovi.
Tolmun razgaljene magnolije,
ki je posesal luč v svoje hrepenenje.
Vse barve ima v duši zelene,
razen poročnega vela,
ki v mediteranski noči ziba zvezde
v pajčevinastih sanjah spomina.
Tudi letos bo cvetela in utripala
bele poljube v sli svojih vrtincev.
Nikoli me ne nagovarja z istimi sanjami.
Nikoli ni njen ogenj tako bel,
da bi rosenje luči odluščilo z mene
bele tišine in prah, ki ga nosi čas.
V srčiki se premikajo prašniki,
uprti v nebo in zgostujejo utripe.
V sebi čutijo izlivanje svetlobe
in majhna plapolanja v čudežih.
Veliko glasov nagovarja jasnino,
shranjeno v orglah drevesa,
naj se prebudi, kajti dnevi se daljšajo.
Za zimo bo prišla pomlad
drhtljive deviške ure,
kakor lesketajoča solza vrnitve.
Prikazujejo se mi rože.
