Veš mama, tu sem, ves nemočan,
Nemočan, ker ti ne morem dati rož, te objeti...
Povedati kako rad sem te imel,
Le solza na mojih licih in svečka tu med nama pove vse...
Pa saj imam rdeč cvet, ko skesan prihajam na obisk,
Ko šele sedaj čutim da sem te včasih morda prizadel...
In če si v sebi jokala, tega ni bilo videti...
Saj si solze skrila v sebe, zakopala do danes..v meni....
Veš sedaj sem tu, da ti povem da si mi pomenila vse,
Prepozno pa vendar sem ti povem na glas,
Dovolj, da začutiš, da tudi jaz trpim,
Da pod težo bremena, ki sem ti ga zadal...jočem
Včasih sem v pomanjkanju v otroštvu jedel kruh,
Tisti zadnji košček, ki si si ga odtrgala od ust,
Zato, da si se mu odrekla kot mati, kar je bilo največ kar si mi lahko dala...
Veš zato te imam rad, te cenim, spoštujem kot žene, matere vsega sveta....
Ne bom te prosil da mi oprostiš,prepozno je,
Ničesar za nazaj ne morem spremeniti, popraviti,
Niti časa premakniti nazaj...
Le nekaj ti obljubim, poskušam dokazati da sem te vreden...verjemi kot si ti v mene...
