Zapeljal jo je v zaliv
svojega raztopljenega stopnišča,
da mu je zdrsnila v dušo.
Znašla se je v posodi draguljev.
Črna perla med svetlimi biseri.
Gnetel jo je in ji spiral barvo.
Perla se je plazila po zadku
in čakala na škorpijonski pik.
Imel je bisere in idealno dušo
med očmi tihožitja,
ki sta odkrili in razgradili
sleherno njeno napako.
Ona je imela svinčnik,
s katerim je zarisovala črte,
do kje jo sme ukrotiti.
Njega je vrgel s tira
njen temni lesk.
Zdela se mu je groteskna,
saj uničuje njegov sij.
Občutil je, da so vendar njegovi
notranji biseri vsi bleščeči
in brezhibni od beline,
ki ne prenese drugačne barve.
Ona pa se šopiri v njem
z umazanimi stopali
in sajastim obrazom.
Ko jo je hotel odstraniti,
ga je črna perla hotela pobožati.
Ugotovil je, da je obdobje
velikega leska njegovih biserov
mimo, kajti vsi biseri so
navznoter malce potemneli.
Ne vidi več skoraj nobene razlike.
Temnega leska s perle pa sploh
ni bilo mogoče odstraniti.
Nekega dne je perlo vprašal,
zakaj se je naselilo v njej
toliko teme in črnega leska.
Ona mu je odgovorila, da zato,
ker v temi vedno vlada globina,
ki jo zrcali črna perla.
To pa mora svetloba odkriti.
Nato sta si priznala,
da sta ugotovila bistveno.
Zapeljal jo je v zaliv
