Rada berem pesem, ki nekaj pove,
me ponese v svet razmišljanja,
v drugačen svet sedanjosti, preteklosti,
med ljudi ki čutijo, občutijo, to napišejo…
Lepa pesem je kakor čudovit kozarec,
kristalen z ornamenti prijeten na dotik,
njegova vsebina pa so vrstice, verzi, pesem.
Ko sem prebrala jo je bil kozarec prazen,
pa vendar; še enkrat sem jo zaželela prebrati,
vživeti se v njeno vsebino. Tako resnična je.
Toda tedaj se mi je pesem uprla, me odvračala.
Drugi so se med tem iz pesmi norčevali,
ji pripisali svoje blodnje, se norčevali,
kasneje delali nedolžne, se sprenevedali.
Pa kaj jim je, nekdo ima rad ljudi okoli sebe,
naravo, vidi krivičen svet in zablode.
Je to kaj slabega, norost, nesprejemljivo?
Postala je umazan kozarec čeprav brušen,
postal je odvraten odbijajoč z vsebino.
Nekateri so ob tem uživali, se nasmihali,
jaz pa spoznala sem zlobo sočloveka.
Rada berem pesem, ki nekaj pove,
