Zime privid

sobota, 11. januar 2014 @ 09:21 CET

Svetlikal se je sneg,
hladna mesečina je vabila,
nisi me pogrešala v objemu,
njemu in še njemu, nisi se zbudila.

Noč bila je dolga kača,
nisem gledal skozi zid ni šlo,
nisem videl z očmi, moja duša tam je stala,
in ti si se smejala, sopla, po tebi je bilo.

Vmes si blodila, se majala,
razkazala globino in širino,
nisi padla, nisi se pobrala,
brizgala si to, lizala si slino.

Dalje potem še megla, potenje
sunkovito naprej, trdo do konca,
vsakič notranji, v notranjosti vrenje,
povabljeni dodatki vstopijo brez zvonca.

Tam moja duša stala je ob strani,
Eva Adama parkirala je z ročno,
ples za smrt, telo premika in omami,
po taktu v vrtincu, dobivala si bočno.

Ni bil sneg, le slana,
ne v slino, ti si padla prej,
spotena in premešana je tvoja prana,
sedaj pa ugibaj v ogledalu se poglej.

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija-Pesem-Zime-Privid-Mesecina