V orlovskem gnezdu
nad rižansko in osapsko dolino
stoji mističen grad,
ki mu skala odpira
ustnice v brezno srca.
Z vrtoglavo višino
nad tržaškim zalivom
se dviga visoko proti nebu
kamniti grad.
Tu v jami nad kraškim robom
trpečega obleganega ljudstva,
je bival nekoč samotar svetlobe,
čudodelnik ozdravitev,
najboljši ranocelnik vseh časov.
Daleč naokrog so ljudje govorili
o čudežnih ozdravitvah,
dokler krutim rimskih vojaškim hordam
bolečina ran ni popolnoma izostala.
V borovem gozdiču ob jami
je trepetal ranocelnik Socerb
ves premražen od vlage,
ki je udarjala iz skal in prosil Boga,
da bi nanje naslonil lestev
in se ob vznožju božjega kraljestva pogrel
in odtalil krutemu vladarju mrzlo srce.
Slišal je melodije, ki so prihajale
v zavetišče dolge in globoke jame,
med kapnike in okrušene skale,
ki jih še danes objema zrak pod zmrzliščem.
S hladnim srcem je bil izdan Cesarju.
Rečeno, storjeno!
Rim je središče sveta.
Ob zatonu škrlatnega sonca
cesarski namestnik Numerion Junil
je plemenitega Socerba,
sina Evlogija in Klemencije dal bičat.
Izpahnili so mu sklepe, polomili kosti,
na netezalnicah mučili,
z železnimi kavlji mu trgali meso,
ga bičali in bičali,
se sadistično izživljali,
ga z vrelim oljem polivali
in obglavili okrvavljeno telo
svetega Socerba.
Odmevala so povelja:
»Kaznujte ga, krščana,
vera ni dovoljena!
Čudeži so prevara,
ki bodo omajala rimski prestol.
Izdihnil je v maju 284.
leta Gospodovega.
V Rimu so kristjani skupaj stikali glave.
Poniknili so v katakombe,
medtem ko so lokostrelci pobijali verne
meščane, je ob Tiberi gorelo
in ljudje so se dušili v dimu in krvi.
S kristjani so krmili leve in divje zveri,
prirejali so mučiteljske zabave v Koloseju.
Rim je gorel pet dni in se spremenil v pepel.
nakar se je iz temeljev znova dvignil.
Drozgi in kosi so v gozdu ob gradu
žalostno peli; zavoljo krutosti s Socerbom
so s kljunom tolkli ob drevo.
Razbolelo molitev je slišalo nebo.
Gost dež je kletve izpiral v brezno.
Izvirek iz Doline je Socerbu bolečino hladil.
Tam v podzemni cerkvici, popotnik, glej,
vklesan je kropilnik in stopnice nad njim
vodijo na kor. V 17. stoletju so oltar bogat
naredili, iz raznobarvnih marmorjev so
kapelico okrasili in se svetniku Socerbu,
njegovi dobroti in skrbi za bolne poklonili.
S procesijami so ga vaščani počastili,
a barbari, ki za kulturno dediščino niso
čuta imeli, so Santusa Servilusa Socerba
pred pol stoletja sliko in zgodovinski
mozaik prestrelili, da ne bo vera omajala oblasti.
Spet so vero dušili, kot da se zgodovina ponavlja.
Ponvica s čudodelno vodo za kapniškim
stebrom, ki pokaže če je obiskovalec grešil,
strmi v stopnice mimo podrtih kapnikov
in starih napisov na steni do vinske kleti.
Tako je opisoval zgodbo tudi grof Petač.
Ker se ni spodobilo skruniti svetega kraja,
se je vino v kleti kisalo. Janez Vajkard Valvazor
je obiskal grad, na dan svetega Socerba,
24. maja. Tako piše v Slavi Vojvodine Krajnske.
Krajnska je usmerjala trgovce v Trst,
Beneška mesta in v Istro.
Trgovski zapisi segajo v 13. stoletje.
Grad Socerb je bil od nekdaj točka za oblast.
II.
Po tržaško-benečanski vojni v 16. stoletju
so grad Socerb zasedli Avstrijci.
Po beneški družini Duciani.
Grad je prešel od Cesarja v fevd
Plemiču Nikolaju Rauberju.
Ta prevzame deželno sodišče,
vezano na socerbsko gospoščino.
Primorcem se vedno nekaj zgodi,
da tujec zaukaže kako tlakovati utrdbe
in podrediti podložne ljudi.
Od nekdaj je tako!
Na začetku 17. stoletja je grad dobil Socerb
Benvenuto Petazi, poznan po grozodejstvih.
Grad nato preide v roke družini Montecuccoli iz
Modene, nakar je strela zanetila požar.
Ogenj je uničil grad. Obnovil ga je Tržačan
Demetrius de Economo, ta je saniral obodno
zidovje. Okenske okvire so prinesli od družine
Orlandini iz Kopra in tako je prišel Socerb
v upravljanje domače slovenske oblasti.
Na pečini se za težkimi železnimi vrati skriva
restavracija. Majna, a z dušo in srcem.
Milan Graj se urno suka po kuhinji in med gosti.
Gostil je monaškega princa Alberta
in ga peljal na degustacijo vin grajske kleti.
Vsakega gostoljubno postreže,
mu domačega, kraškega pršuta nareže.
III.
Socerb je slovel po prvomajskih kresovih.
Gostil je generale, maršala, maršalissime,
sindikaliste, odlikovance, župane, igralce, pevce,
športnike, branjevke, trgovčiče, balonarje, cvetličarke
z nageljni, gostilničarje za točilnimi pulti
in tisoče in tisoče delovnih ljudi,
ki so imeli za 'pir', klobaso in zelje,
čevapčiče, ražnjiče, rezino vola.
Poleg Rimljanov so za stanje krivi bogovi
z našega Olimpa, ki so naložili človeku
pod noge toliko suhih polen.
Še lahko zakurimo kres.
Ljudje naj slavijo in plešejo!
Z Deklaracijo o človekovih pravicah v svojih rokah.
Plameni kresa so visoki do neba, kjer spijo bogovi,
ki gojijo zasužnjevalno ljubezen,
zlorabljajo moč in svoj visok položaj nad ljudmi.
Nasilje nad ženskami za tekočim trakom.
Ko gredo na stranišče, da si zamenjajo vložek.
Kako banalno hlapčevstvo za nujnost preživetja!
Brez premorov za dihanje svobode.
Abstraktne svobode je kolikor hočete.
V demokraciji lahko preklinjaš na glas,
lahko prerokuješ iz delavskega lonca.
Vse je dopustno in dovoljeno!
Bogovi ne tavajo po svetu zelene dežele.
Na Socerbu le redki še meso spečejo na žaru
in zalivajo dobrote s refoškom iz domače kleti.
Ne davno tega so pekli vola in pujske iz Ihana.
Komu je bilo namenjeno vse to slavje?
Vsem, ki bi se radi rešili bogov!
Naj ne silijo dol, spodaj so sužnji,
prezračevalnice znoja in mučilnice,
ki jih osvobaja delo za štiristo evrov na mesec.
Domov odnašajo polivinilaste vrečke,
v katerih so le še deli preživelih lastnih teles,
ki se morajo nahraniti, da preživijo.
Resnico slavja in njegovega pomena
iščejo v žerjavici in pepelu na mestu,
ki ga je prizorišče kresa zapustilo.
Pepel vzbuja malodušje in obup.
Iskre še tlijo. V dušah in srcih.
Prvomajski plamen je nekaj magičnega.
Zublji so upor, boj za pravice, volja do življenja!
Spomin na delavske demonstracije v Chicagu leta 1886
in na prvi kongres druge internacionale leta 1889!
Plamen zavesti o človekovih pravicah!
Prihaja čas nove pomladi!
V orlovskem gnezdu
