Evropska agencija za okolje s sedežem v Kopenhagnu je ob marčevskem dnevu voda opozorila, da se tudi Evropa vse bolj sooča s pomanjkanjem vode in sušo. Seveda ima največje težave južna Evropa, a poraba vode je čedalje bolj omejena tudi v nekaterih severnih predelih.
Zaradi podnebnih sprememb v prihodnosti in pogostejših suš se bodo razmere zaostrile še zlasti v poletnih mesecih. Kar zadeva vodo, živimo nad svojimi zmožnostmi. Recept za izboljšanje, ki ga ponuja Evropa, je preprost: omejiti moramo potrebo po vodi, čim bolj zmanjšati količino odvzete vode in povečati učinkovitost njene rabe. Potreben je skratka premislek o vodi.
In ta ni tako enostaven, kot se zdi na prvi pogled. Preprosto je varčevanje z vodo iz vodovodnega omrežja. Vsi poznamo varčevalno tipko na splakovalniku za stranišče, varčne pralne stroje, vemo, da je treba kapljajoče pipe popraviti in raje skočiti pod prho kot se namakati v kadi. Mnogo nas zbira deževnico in nasploh dela z vodo spoštljivo in preudarno. A zatakne se pri tako imenovani virtualni vodi, na katero povsem pozabljamo.
To je voda, ki se uporablja za proizvodnjo vseh izdelkov, ki jih kupujemo. Pridelava hrane ne gre brez vode, enako velja za vse drugo - od papirja do avtomobila. Za proizvodnjo zadostne količine hrane za dnevno prehrano človeka je namreč potrebnih okrog dva do tri tisoč litrov vode. Ob tem zbledijo tista dva do trije litri, ki jih popijemo ali porabimo za potrebe gospodinjstva, recimo 20 do 300 litrov.
Se zavedamo, da se za eno skodelico kave skriva 140 litrov virtualne vode, za enim litrom mleka pa tisoč litrov vode. Da se za en par čevljev porabi 8000 litrov in za eno bombažno majico 2000 litrov virtualne vode? Meso in mesni izdelki so še mnogo bolj potratni z vodo. Vsak list papirja iz našega tiskalnika je vreden 10 litrov vode, bombažaste kavbojke ali rjuha po okrog deset tisoč litrov, proizvodnja avta srednjega razreda pa okrog pol milijona litrov.
Naš "vodni odtis" torej ni le tista voda, ki jo kažejo nenehno vrteči se hišni vodni števci, ampak gre za mnogo večje številke. In ker so izdelki, ki jih kupujemo, narejeni po celem svetu, pravzaprav množično uvažamo vodo iz celega sveta. Nebrzdano potrošništvo mnogih prebivalcev po svetu torej posredno pomeni tudi razmetavanje z vodo. Zato je pomemben tudi premislek, od kod prihajajo izdelki.
EU zaradi uvoza bombaža iz Uzbekistana na primer prispeva eno petino k ekološki katastrofi na Aralskem jezeru, saj zahteva pridelava intenzivno namakanje. Enako bi lahko rekli za citruse, ki jih uvažamo s toplih in sušnih območij, kjer so konflikti zaradi vode na dnevnem redu. Petdeset litrov vode za vsako pomarančo še poveča pomanjkanje vode in zaostruje konflikte.
Podobno je tudi z zelenjavo iz južne Španije, saj je tam intenzivno kmetijstvo pospešilo pomanjkanje vode in v kombinaciji s podnebnimi spremembami začelo pokrajine spreminjati v puščave. Kdor hoče temeljito spremeniti svoj odnos do vode, mora razumeti, da je bistvo največkrat očem nevidno. Tako kot virtualna voda.
Evropska agencija za okolje s sedežem v Kopenhagnu je ob marčevskem dnevu voda opozorila, da se tudi Evropa vse bolj sooča s pomanjkanjem vode in sušo. Seveda ima največje težave južna Evropa, a poraba vode je čedalje bolj omejena tudi v nekaterih severnih predelih. 
