Razvoj, napredek in industrializacija so med nami in podeželjem postavili zidove – sodobni človek je individualist, odmaknjen od tradicije in narave, odmaknjen od podeželja. Zaradi pomanjkanja stika s podeželjem lažje pozabljamo, da smo vsi medsebojno povezani in skupaj ustvarjamo našo prihodnost. Oživel Pomjan je praznik, ki povezuje tradicijo, kulturo in ekologijo – je klic nazaj k naravi in h koreninam Slovenske Istre, je poskus povrnitve srca podeželju in podeželja v naša srca.
Ali znamo ceniti dediščino babic in dedkov? Niso nam zapustili le narodnih noš, glasbe, kulinarike in domačih obrti. Zapustili so nam sposobnost preživetja – že s tem, ko so poskrbeli, da smo mi tu. Vrnitev v preteklost ni več možna, toda pomembno je ohranjati spomin, obogaten z veseljem in hvaležnostjo. Ko je prišel tehnološki razvoj smo prevzetno pomislili, da lahko stroji nadomestijo naravo. Takrat smo se odrezali od ekologije in se zagledali v mehanizirano prihodnost. Zdaj počasi spoznavamo, da je narava nenadomestljiva. Ekologija si končno le utira pot v vsako gospodinjstvo.
Na nedavnem pogovoru na Radiu Ognjišče me je voditelj oddaje vprašal, kaj je ekologija. Odgovoril sem s hipno skovanim stavkom, ki je presenetil še mene samega: »Ekologija je zavedanje o povezavi med vzroki in posledicami. Če vem, da vsako moje dejanje neizogibno pusti za sabo posledice, bom pazil, kako bom deloval. Ekologija je tudi prevzemanje odgovornosti – če vidim, da bo moje dejanje ogrozilo našo skupno prihodnost, bom samemu sebi postavil meje.«
Nikoli ne bom pozabil zgodbe, ki mi jo je teta povedala, ko sem bil star le nekaj let in sem malomarno ravnal s hrano. Povedala mi je, kako je nekoč druščina mladih fantov narabutala veliko vrečo hrušk. Stresli so jih na kup ob bregu reke in se jih najedli do sitega. Potem so se po preostalih hruškah polulali in se ob tem krohotali. Ob reki so ostali še nekaj ur in želodcih je spet zakrulilo. En mladenič je stopil do kupa hrušk, pobral prvo na robu in rekel: »Tale ni polulana!« Vseeno jo je opral v reki in pojedel. Kmalu je še drug fant ponovil isto, rekoč: »Tale ni polulana!« V naslednjih minutah je še mnogokrat zadonelo: »Tale ni polulana!« dokler niso pojedli vseh hrušk.
Nekoč davno, ko ni bilo multinacionalk, ki nas oddaljujejo od čuta za izvor hrane, so ljudje skrbeli za jutrišnji dan. Prav tako so ustvarjali kulturno krajino – iz nuje, ker so od svojega okolja živeli. Pazili so na vsako današnje dejanje, ker je bila od tega odvisna kakovost jutrišnjega dne. Danes te nuje več ni, saj imamo nakupovalna središča s cenenim blagom in materiali, ki se jih dobi za denar. Zato kulturna krajina propada. Ljudje več kot pol dneva preživijo v službah, šolah, trgovinah, pred televizijo, domov pa prinesejo izključno denar. Še tega ostane malo, da bi ga vložili v dom, dvorišče, vrt, oljčnik, njivo… Ne vem, ali smo res toliko bogatejši, kot smo bili, vem le, da bo od tega ''bogastva'' ostalo bore malo kakovostne zapuščine potomcem.
Kamor koli odpotujem, povsod opažam, da staroselce izredno skrbi za njihovo domače okolje in dediščino. V krču so. Tujci so s seboj prinesli nove navade in razvodeneli identiteto kraja, svoje so dodale še upravne strukture, ki s tradicijo ravnajo mačehovsko, pa tudi divje grmovje, ki je preraslo vse. Posledica je nezaupljivost do tujcev, uradov, politike in nemoč vpričo divjadi, robidovja, vremenskih ekstremov.
Po drugi strani v zadnjih letih mladi, ki prihajajo na podeželje, vanj ne vstopajo kot nekoč – kot razvajeni meščani v mične podeželske vikende. Zdaj prihajajo s hrepenenjem po tesni povezavi z zemljo, po obuditvi lastne identitete skozi povezovanja z dušo prostora, prihajajo z globokim spoštovanjem do sleherne sledi iz preteklosti. Včasih dobim občutek, da novi priseljenci dediščino podeželja spoštujejo celo bolj kot domačini. Domačini so se navadili na sodobno življenje in se tudi zabavajo enako kot drugi. Dober primer so prav vaške šagre (veselice) v Slovenski Istri. Te niso več to, kar so bile – pivo, čevapčiči in dalmatinska glasba, namesto bevande, bobičev in šavrinskih pesmi in plesov.
Oživel Pomjan, praznik tradicije, kulture in ekologije je nastal z zamislijo, da Slovenski Istri povrnemo praznovanje z dodano vrednostjo. To je bil dogodek, ki nas je opozoril, da je tradicija smiselna le, če je živa. Na petnajstih stojnicah in dveh vaških dvoriščih si je bilo možno ogledati izjemno zanimive vsebine. Ne le ogledati, ekološki kmetje in domačini so ponujali okusne pokušine, v letni kuhinji je dišalo po pravkar pečenem kruhu iz krušne peči, po bobičih in fižolu.
Kruh je bil spečen iz povsem sveže mlete moke iz domače pšenice, ki jo je pridelal ekološki kmet Dean Plahuta. Pili smo odlično lokalno vino, na vroč dan pa se je prilegla tudi vsakršna druga pijača.
»Pr' Hlajiće« na začetku vasi so bili na ogled postavljeni starodavni delovni stroji, med drugim 100 let star traktor. Vzdušje je bilo povsem domače, veselo in svečano okrašeno. Po vasi so odmevale domače viže izpod prstov veščih domačih harmonikašev. Otroke so zabavali animatorji, na ogled jim je bila tudi lutkovna predstava Igorja Somraka.
Na glavnem odru ni manjkalo zvezd! Za ogrevanje smo imeli čast poslušati virtuoza na harmoniki, Bratka Bibiča. Sledili so domači harmonikaši in potem crescendo večera: ognjeni show Danijele Kraševec (Fireart). Za konec sta občinstvo navduševala Janez Dovč in Boštjan Gombač z mojstrsko glasbo in fantastično zabavnim nastopom.
Pestra ponudba, enkratno vzdušje in kakovosten program so privabili več sto obiskovalcev, po nekaterih ocenah celo več kot 500. Zadovoljstvo je bilo jasno zapisano na vseh obrazih, čeprav vse ni teklo povsem gladko. Pomanjkljivosti bodo pozabljene, ostal pa bo spomin na nepozaben večer.
Dan po prazniku Oživel Pomjan smo organizirali tudi akcijo čiščenja treh divjih odlagališč. Ni nas bilo veliko, toda zvrhano smo napolnili štiri traktorske prikolice.
Izvedbo praznika Oživel Pomjan in čistilne akcije je omogočil projekt LAS Istra »Dragonja«, ki ga je operativno izvajalo Turistično kulturno društvo Pomjan, v katerem so gonilna sila tudi predstavniki Ekologov brez meja, nosilec celotnega projekta je zavod Eko-Humanitatis.
Sodelovali so tudi: Kmetija Poljane, Vina eko Laura, Eko kmetija Kabolca, Eko kmetija Navdih Istre, Vrtnica – socialno podjetje, Društvo zdrav podjetnik, Društvo za biološko-dinamično gospodarjenje, Ajda Istra, Društvo Pina, Založba Tamaj in še mnogi drugi.
Z nauki iz preteklosti gledamo v prihodnost. Povezujemo spomin z upanjem. Vračamo se k naravi in se učimo od nje. Prepričani smo, da bo drugo leto Oživel Pomjan še bolj živ in uglašen. Se vidimo!
Razvoj, napredek in industrializacija so med nami in podeželjem postavili zidove – sodobni človek je individualist, odmaknjen od tradicije in narave, odmaknjen od podeželja. Zaradi pomanjkanja stika s podeželjem lažje pozabljamo, da smo vsi medsebojno povezani in skupaj ustvarjamo našo prihodnost. Oživel Pomjan je praznik, ki povezuje tradicijo, kulturo in ekologijo – je klic nazaj k naravi in h koreninam Slovenske Istre, je poskus povrnitve srca podeželju in podeželja v naša srca.
