Jupi! Pred nami je dolgo, upajmo, da tudi vroče, poletje. Poletje, naj vas opomnim, je tisti letni čas, v katerem si lahko privoščimo najdaljši odklop v letu. Če kdaj, je zdaj smiselno pospraviti delovno mizo in opravičeno je izklopiti mobilni telefon. Naš čas, naše dejavnosti bodo to pot organizirane »po naše«. Pa saj, to smo vendarle težko pričakovali dolge zimske in pomladne mesece.
Obremenitve, ki se tekom leta dan za dnem kopičijo na delovnem mestu in doma, izčrpajo naše zaloge energije, nas nemalokrat naredijo razdražljive, brezvoljne ter utegnejo precej škoditi našemu telesu. Če takšno stanje tu in tam - enkrat letno pa obvezno za daljše obdobje - ne pretrgamo, se izžetost, nemotiviranost, neučinkovitost samo stopnjujejo; odtujujemo se od sebe, bližnjih, svojih ciljev.
Rutina vsakdana, v katero smo zaplezani, ne glede na to, kako radi imamo svoje delo, dom in bližnje, slabi naš zagon, zato je neizogibno narediti predah, »zamenjati slike v glavi«. To je edini način za pridobitev vnovične vzpodbude, za osvežitev našega delovnega oz. nasploh življenjskega elana.
Wornout, burnout, deloholizem
Vendar, ni tako enostavno. Aktualno vzdušje je pač nekoliko deloholično. Delo kar naprej, vsepovsod in za vsako ceno je nekakšna fantazma, ki ji, ne glede na posledice, ki jih ima pretirana aktivnost za nas, za naše delo ter za medsebojne odnose, podlegamo. Ker je delo nadvse cenjena vrednota, oddih marsikomu, četudi je zaslužen in mu pripada, povzroča neprijetne občutke. »Nekateri delajo tudi med dopustom; še več, delo nosijo v posteljo, očitno zmorejo več, jaz pa jih ne dohajam, očitno je, da sem nesposoben,» se maltretiramo.
Ga. Andreja Pšeničny v zvezi s tem opozarja na razliko med delovno izčrpanostjo (wornout) in izgorelostjo (burnout). Prekomerna obremenjenost, stres vodita v delovno izčrpanost. In sta za današnji tempo življenja dokaj običajna. Izgorelost, pravi, pa je motnja, ki jo dolgotrajne obremenitve sicer lahko sprožijo; vzrok zanjo pa leži v posameznikovi osebnostni strukturi, v njegovi storilnostno pogojeni samopodobi.
Medtem ko se delovne izčrpanosti lahko rešimo z bolj ali manj dolgim počitkom, razbremenitvijo, izgorelost pomeni nekakšno bolezensko stanje, ki mnogokrat pripelje do psihofizičnega zloma. Do zloma zato, ker se je posameznik »naučil« – se vleče iz otroštva -, da je vreden le, v kolikor zadovolji potrebe in pričakovanja drugih. Če so torej drugi z njim zadovoljni, je s seboj zadovoljen tudi sam. Če zunanjih potrditev ni ali jih ni dovolj, se počuti tesnobnega, krivega.
Da omili ta neljuba čustvena stanja, mora nekaj početi; zdi se kot da ga neka neznana notranja sila žene v nenehno in pretirano aktivnost – v deloholizem. Zgodi se, da s pretiravanjem izčrpa vse svoje energetske rezerve, se zlomi. Ves ta križev pot pa samo zato, ker ne pozna svojih resničnih potreb, želj.
Ne zmore reči: Ne! Po drugi strani posamezniki s stabilno samopodobo iščejo primernejše načine za razbremenitev, za uresničitev svojih lastnih potreb in želja, za ohranjanje svojih meja. Pa to ne pomeni, da so neodgovorni; preprosto vedo, da če se utrudijo, potrebujejo počitek. Zakaj bi se utrujen človek počutil poraženega? Ozrimo se v naravo; vse, da si povrne moč, potrebuje predah.
Bistvo počitka
Moč si povrnemo z opravljanjem stvari, ki jih imamo radi, in sicer v tempu ter na način, ki nam ustreza. Meni se v času dopusta prav lahko zgodi, da jutranjo kavo pijem do kosila in kosilo pripravim, če sploh, pozno zvečer. V najboljšem primeru pošljem vse na pico, sama pa v senci borovih iglavcev, z ogromnimi sončnimi očali na nosu in ožeto limono v kozarcu listam po revijah.
Ja, in lahko se pripeti, da se imamo naslednji dan namen odpraviti na obisk k »očkovemu prijatelju«, pristanemo in norimo pa na koncertu neznane skupine … Ampak, saj smo na zasluženem oddihu, kajne? Bistvo tega pa ni v tem kdaj, s kom in kako kaj počnemo; bistvo oddiha je v tem, da karkoli že počnemo, nas mora to sprostiti, umiriti, znova povezati s seboj, partnerjem in z otroki. Čas poletnega odmora je namenjen temu, da znova najdemo ravnovesje, ki ga je med letom načel tempo stresnega vsakdanjika.
Ja, in res je vseeno, če za vrnitev tega vandramo po evropskih prestolnicah, pospravljamo klet, še enkrat prelistamo do sedaj izdane revije, znova, tokrat v kosu, pogledamo Gospodarja prstanov, uživamo v hoji po napol izpraznjenem mestu, plavanju, meditiranju, osvajanju vrhov … sploh ni pomembno. Cilj je odpočiti si! Dihati v svojem ritmu! Živeti po svojih, tj. počitniških pravilih! Začutiti prostost, svobodo! Sebe!
DA za počitnice!
V času počitnic, ko nismo utrujeni in stresni, navadno izginejo vsi takoimenovani simptomi stresa. Pomanjkanje apetita zamenja uživanje v hrani; relativna mir in tišina pripomoreta k izboljšanju našega spanca, za katerim med letom nemalokrat prav goreče moledujemo - vsaj z mano je tako. Zaskrbljen izraz, globoke, vijolično-črnkaste podočnjake in bledo polt razkadijo smeh, druženje z dragimi ljudmi, svež zrak …
Ker smo sproščeni, dovolimo čutom, da delajo na polno; vidimo, slišimo, kar smo v napetem ritmu delavnika nekako »prisiljeni« spregledati, preslišati. Otroci so nadvse srečni, ker nismo utrujeni, tečni, zoprni … Pikanje v križu, migrene, vneto grlo, se čudežno (po)zdravijo. Razbremenjenim, se nam porodi marsikatera rešitev; ja, zagotovo se mi bo na letošnjem dopustu posvetilo, kako dvosobno stanovanje zamenjati za finsko honko.
Lani sem si na vročem, razbeljenem kamenju, na katerega se je približno na vsak kilometer stegovala kakšna borova senca, domislila ne-prehvaljeno ureditev naše terase; no, zdaj se tako imenuje, prej je bil to balkon. Sproščenemu umu in telesu se pač utrne marsikatera genialna zamisel. Predvsem pa je čas, ki nam je med počitnicami na voljo, idealen, da znova premislimo o tem, kaj nas osrečuje, kdo v resnici smo.
Vzeti si prosti čas in se odmakniti od stresa in vsakodnevne rutine, oz. privoščiti si počitek, je za psihično in fizično osvežitev ter zato boljšo opremljenost za spoprijemanje s prihodnjimi izzivi, nujno. Počitek je še kako pomemben, brez njega naše telo nima časa, da se obnovi, naše misli, da dobijo polet, naši bližnji, da se z njimi bolj tesno povežemo, mi, da pogledamo vase … Počitnice zato niso razkošje, niso privilegij, počitnice so življenjska nujnost.
Jupi! Pred nami je dolgo, upajmo, da tudi vroče, poletje. Poletje, naj vas opomnim, je tisti letni čas, v katerem si lahko privoščimo najdaljši odklop v letu. Če kdaj, je zdaj smiselno pospraviti delovno mizo in opravičeno je izklopiti mobilni telefon. Naš čas, naše dejavnosti bodo to pot organizirane »po naše«. Pa saj, to smo vendarle težko pričakovali dolge zimske in pomladne mesece. 
