Brez delovanja platonske akademije v Firencah ne bi mogli razumeti duhovne impulze, ki so v 15. stoletju ponovno oživeli stare vrednote. Že sam Erazem Roterdamski je zapisal, da se novo duhovno gibanje, ki je z leti zajelo vso Evropo, vrača k izvorom religije, znanosti in kulture.
Tako imenovana renesansa je bila plod močnega duhovnega impulza. Ta pa je izšel iz skupine povsem različnih ljudi, a od istega duha, ki so mestni državi Firence pripomogli do samega duhovnega razcveta. Duhovni velikani, oz. velemojstri, kot so bili Ficino, Policano, Landino, so ob podpori patricijske družine Medici lahko uresničili svoje ideje.
Iz vseh delov sveta se je zbirala modrost in tako je v štirih firenških knjižnicah nastala bogata zbirka, osnova za delo Ficina in njegovega kroga.
Ko so Turki leta 1453 osvojili takratni Carigrad, so mnogi grški učenjaki pobegnili v Italijo. V Italijo je prišel tudi Gemistos Plehton, ki so ga njegovi sodobniki slavili kot novorojenega Platona. Predaval je o platonski filozofiji, ki je na Cozima de Medici naredila tako velik vtis, da je učenjaka Marsilia Ficina zaprosil, naj se nauči starega grškega jezika in prevede Platonove izvirne spise. Ficinu pa ni šlo le za to, da bi zahodni svet seznanil s Platonom ali katerim drugim klasičnim filozofom. Tako kot Pitagora v Krotonu in Platon v Atenah je ustanovil šolo, kamor so tako kot prejšnje tovrstne šole, akademije lahko vstopili le ljudje, ki so v sebi neposredno izkusili prisotnost duha, ga nosili v sebi kot živi zaklad in ga naprej posredovali odprtim, hrepenečim dušam.
Sam Ficino je prevedel dela, ki so poročala o Hermesu Trismegistu, Pitagori, Orfeju in seveda Zaratustri. Ko je postala njihova vsebina znana, se je ponovno pokazalo, kako nevzdžrne so bile mnoge cerkvene dogme. Ficino je pokazal, da deluje Sveti Duh v neskončno mnogih oblikah, da bi človeka pripeljal do spoznanja.« Človek v svojem samopovličevanju in samovolji določa, sodi in se prepira o bistvu svojega Stvarnika in tako odrinja Božjega duha in ga ne more več zaznavati.«
Ficino si je dopisoval z najpomebnejšimi učenjaki Evrope in knezi in tako širil impulz duhovne prenove. Njegovo akademijo so posnemali tudi drugi v drugih deželah, kjer so ustanavljali duhovne šole, kot npr. Sodalitast Celtica v Nemčiji, katere člani so bili Konrad Celtis, Trithemius, Agrppa von Nettesheim in slikar Mathias Gruenewald. Ficinov prijatelj je bil tudi Johannes Reuchlin, s katerim sta si dopisovala. Reuchlin je v Heidelbergu ustanovil Academio Platonico. Na njegovo delo se je navezal tuebinčki krog okoli Tobiasa Hessa in rozenkrojcerjev.
Ficino ni bil od tega sveta odtujen filozof. Niso ga zanimale le stare in nove ideje, ampak tudi forme, v katerih so se ideje izoblikovale. Zato so bili člani akademije tudi nekateri veliki slikarji, na primer Michelangelo. » Pomen slikarstva je zlasti v njegovi sposobnosti, da spominja dušo na njen izvor. Sposobno je ustvariti podobo, predstavo tega izvora.«
Ficinova skupnost je imela velik vpliv na slikarja Alessandra Borttcellija, kar nam kažejo štiri njegove najbolj znane slike. Tri je Botticelli naslikal za družino Medici, četrto pa za Vespuccija. Simonetta Vespucci je bila njegov model Venere na sliki rojstvo Venere. Sliki Primavera in Centaver in Minevra sta viseli druga ob drugi v Mestni hiši Medičejcev.
V obeh je sicer viden zelo močan vpliv antike, vendar imata čisto osebno noto. Ficino, ki je posebno pozornost v Platonovih spisih posvetil astrološkim vidikom, je videl v planetih in zvezdnih kostelacijah zapis, v katerem se izraža odrešitveni načrt Boga, s svetom in človeštvom. Botticelli je to pojmovanje sprejel in » nebeško pisavo« uporabil na svojih slikah.
Leta 1485 je Botticelli ustvaril svoje glavno delo, Venerino rojstvo, ki ga je naslikal v čast Marsilia Ficina. Ker je bil Ficino rojen 19.oktobra, je slikar njegovo zvezdno znamenje, Tehtnico, izbral za konstrukcijsko shemo slike. Slika kaže Venero na valovih morja med spomladanskim vetrom Zefirjem. Veneri je skušal Botticelli izraziti silo univerzalne ljubezni, ki jo je videl zrcaliti in izžarevati v Ficininovem bitju.
Venera je naslikana kot boginja. Spušča se iz božanskega izvora in spreminja, preobraža vse, kar ovira človekov duhovni razvoj. Botticelli je postavil Venero med ustvarjalne in sprejemajoče naravne sile. Venera ustvarja harmonijo in že od grešnega padca dalje ponovno vzpostavlja prekinjen most me nebom in zemljo. Naravne sile – veter- »pripihajo« boginjo z morja na kopno, kjer je radostno sprejeta. Če pogledamo zgradbo slike, vidimo križ, ki ga oblikujeta Venera ( vertikala) in naravne sile ( horizontala). V antiki se je Venera imenovala tudi Uranija, Uranova hči. Prihod Urana so oznananili že klasično rozenkrojceri, ki so napovedovali novo fazo v duhovnem razvoju človeštva.
Obe figuri na sliki, centaver in Minevra, sta sicer vzeti iz antične mitologije, toda v Botticellijevi sliki kažeta na prihodnost. Pri Grkih je bilo centavrovo orožje kij, pri Botticelliju pa nosi lok in tulec s puščicami, da simbolizira zvezdno znamenje Strelca. Minevra, božanska devica, ima glavo, prsi in ramena okrašena z zelenimi vejicami mirte. Mirta, rastlina Venere – Afrodite, boginje ljubezni, nadomešča antični oklep in čelado ter simbolizira sveto poroko. Tudi povod za nastanek slike je bila poroka.
Na prefinjeni, prosojni obleki boginje je izrezan grb Medicejcev: trije med seboj prepleteni prstani s smaragdno zelenim piramidastim kamnom na kvadratnem polju. Tudi Minevra nosi zeleno ogrinjalo. Njeni bakreni rjavi lasje simbilizirajo Venerino kovino, baker. Minevra na sliki ni več deviška boginja, ampak jo je Venera povišala in preobrazila v boginjo modrosti. Ker so izpolnuje ljubezen, dviga človeka iz živalskega stanja iz stanja centavra.
Centaver in Minevra sta Botticelliju pomenila nebesni znamenji Strelca in Device. Devico kot tudi nebesno znamenje Dvojčkov obvladuje planet Merkur. Dvojčka in Strelec si kot nebesni znamenji stojita nasproti. Sonce potrebuje na svoji poti skozi živalski krog pol leta, da prepotuje pot od enega do drugega znamenja. Nasprotni položaj zvezdnih znamenj Device in Rib križa os Dvojčkov in Strelca. Tako je zaobjet celoten živalski krog v letu. Razen tega tvorita obe figuri, centaver in Minevra, obliko astrološkega znamenja Rib.
Brez delovanja platonske akademije v Firencah ne bi mogli razumeti duhovne impulze, ki so v 15. stoletju ponovno oživeli stare vrednote. Že sam Erazem Roterdamski je zapisal, da se novo duhovno gibanje, ki je z leti zajelo vso Evropo, vrača k izvorom religije, znanosti in kulture.
