Zaspano in brezvoljno je nalivno pero mlahavo tičalo med prsti nekega pisatelja. »Še daniti se ni začelo, ta čudak pa me že budi!« se je hudovalo. »Hm, kaj pa če se naredim bolnega!« se je naenkrat domislilo. »Začelo bom točiti in packati, po drugi strani pa ne bo nič priteklo skozi moje reže. Da, tako bom storilo!«
Ubogi zanesenjak, ki ni mogel več spati zaradi nočnih mor, da vse premalo napiše, seveda ni mogel slutiti ničesar o hudobnih nakanah njegovega peresa. Vzravnal se je ob naslonjalu stola, če bolj kot hrbtenico pa je napel svoje male sive celice.
Priznati moram, da se to jutro ni prebudil s kakšnim morebitnim navdihom, ampak bolj iz dolžnosti do svojih mladih bralcev. Namenil se je na silo sestaviti nekakšen klišejski uvodni stavek in hotel začeti pisati. Pero je seveda vztrajalo v svoji zaobljubi, čeprav se mu je pisatelj rahlo smilil – ste že videli pisatelja brez navdiha? – a moralo ga je kaznovati…
Pa si je dejalo: »Naj bo polovico po moji volji, polovico pa po njegovi« in se je navidezno prepustilo njegovi roki… Kaj je ostalo na papirju? Nekatere besede so bile prav lepo vidne, drugim pa so manjkali zavoji, strešice in pike, vmes je kanila kakšna packa, pri zelo kratkih besedah pa ni bilo sledu o tem, da bi bilo kaj zapisanega. Vendar se je vse to dogajalo samo pri prvem odstavku, zato si lahko oddahnete.
Pero si je namreč premislilo in svoje grožnje ni v celoti izvršilo. Medtem se je že dodobra zbudilo in začelo bolj preudarno razmišljati. Prišlo je do zaključka, da ni navadno pero, temveč ima enake zasluge za uspeh napisanega tudi samo – saj vendar pisatelj ne more sam od sebe pisati, in kdo je že kdaj slišal, da bi si bila pravi pisatelj in pravo pero v jezi! In tako je še do danes med njima ostalo spoštljivo prijateljstvo.
Pisatelj pa je prvi odstavek prečrtal in se domislil celo boljšega. Nalašč vam ne izdam, kaj je napisal. Pa boste že uganili, če boste radi veliko brali. Morda pa boste prav vi nekoč v sebi začutili pisateljsko žilico. Svetujem vam samo eno: vsako jutro poprej skrbno preverite, ali je vaše nalivno pero že dovolj budno, da ga lahko popeljete novim dogodivščinam naproti. In veliko uspeha vam pri tem želim!
Zaspano in brezvoljno je nalivno pero mlahavo tičalo med prsti nekega pisatelja. »Še daniti se ni začelo, ta čudak pa me že budi!« se je hudovalo. »Hm, kaj pa če se naredim bolnega!« se je naenkrat domislilo. »Začelo bom točiti in packati, po drugi strani pa ne bo nič priteklo skozi moje reže. Da, tako bom storilo!«
