Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Pisatelj-Ivan-Cankar-Posmrtno-Zivljenje

Cankar ne more iz ateljeja torek, 12. marec 2019 @ 05:02 CET Uporabnik: Sonce Piše: Željko Kozinc v novih Misterijih, www.misteriji.si Kdo vse se boji Kunaverjevega Cankarja? Tudi stoletno posmrtno življenje pisatelja Ivana Cankarja označujejo misteriji. Res, da je bil eden izmed tistih ljudi, po katerih narodi merijo vse tri svoje čase, celo pot v tretji čas, v prihodnost. A kako naj si razložimo cankaromanijo v letu 2018? Iz številnih knjig, proslav in predstav se je vsiljevalo spoznanje, da je Cankar povedal vse tudi o današnjih Slovencih, ki da so »hlapci, biča vajeni, biča željni«. Kaj naj si mislimo o narodu, ki preroka tako potrebuje, da ga oživlja iz preteklosti? Ta zadrega se pojavlja že dolgo, ne samo pri nas. Iz nje si narodi pomagajo s postavljanjem spomenikov svojim genijem in se tako zbogajo z njihovo neprijetnostjo. A glej vraga, Cankar niti sto let po svoji smrti nima spodobnega spomenika. Ta v svojem življenju večni brezdomec ima v prestolnici veličasten umetniško kongresni dom, ki ga je postavil socializem, čas pa predal kapitalizmu. V njem elita in oblast naroda vsako leto ploska Cankarjevim naslednikom, ko umetniki, nosilci bele krizanteme, grmadijo na njih očitke s citiranjem že ponarodelih zmerljivk o šentflorjancih in se sprenevedavo sprašujejo, kaj bi Cankar pisal o njih danes, pri čemer so na dnu zavesti verjetno srečni, da je že sto let mrtev. SPOMENIK-MISTERIJ Morda se nepreračunljivemu, kontroverznemu Cankarju maščuje, da se je leta 1903 posmehoval odkritju Prešernovega spomenika na mestu, ki je danes popularno imenovano »Prešerc«, pod katerim neslišno bije srce Ljubljane. Zajčevega bronastega Prešerna je primerjal z utrujenim uradnikom, ki ima slabo vest zaradi svojega filistrskega življenja. Ubogi kipar je pač opravil, kar najboljše je lahko ustvaril v duhu cesarsko kraljeve spomeniške estetike, ki je poenoteno in modno razsejala spomenike po vseh večjih mestih donavske monarhije - konjenike, vojskovodje z vihtečimi sabljami ali pa v globoke misli pogreznjene starejše možake s knjigo v roki. Slovenci smo si prislužili zadnje; konja in konjenika s sabljo smo dobili šele ob koncu milenija z generalom Maistrom. Pomanjkanje Cankarjevega spomenika pa ostaja misterij. Vsaka dosedanja oblast je postavila spomenik po meri svoje moči in nelagodja, ki ga čuti v kulturi; kakor ji gre v kapo. Zabavno bi bilo brati Cankarjeve pikrosti o razjedencu, ki je vse življenje sistematično uničeval svoje telo; brkaču, ki mu spod nosa na vsako stran visita dva konjska repa … o bronastih lamelah, ki zložene skupaj na drobno sekajo njegov obraz kakor magnetna resonanca. Kje sem pa jaz, bi morda vzdihnil in čisto po cankarjansko resigniral. Kje je spomenik, ki ni vzvišen, pridigarski, svetniški, kje je spomenik človeka, ki nam kot prijatelj zna namenjati lepo, pomlajeno in očiščujočo besedo? Kje je duša? Neki temeljni zidak naše duhovne hiše? KUNAVER JE KIP NAREDIL Morda si je takšna vprašanja zastavljal umetnik, akademski kipar Bojan Kunaver v letih pred letom 1976, ko so se oblasti ob stoletnici Cankarjevega rojstva namenile postaviti v Ljubljani velik spomenik. V ta namen so pripravile natečaj, ki pa ni bil demokratičen. K njemu so pripustile samo kiparje izbrance, všečne takratni politični in umetnostni oblasti. Vrhunskega kiparja Kunaverja so obšle. Kakor bi bral kakšno Cankarjevo zgodbo. Izbrani kiparji niso bili sposobni narediti spomenika. Spomeniška plastika je bila zaradi dirigirane estetike v krizi (in je še danes). Kunaverja je imperativ njegove umetnosti - naj se sliši še tako misteriozno - gnal, da je kip naredil. Uradno je zaprosil mestne oblasti, naj mu dovolijo začasno razstavitev na Kongresnem trgu. Po takratnih predpisih bi mu oblasti morale odgovoriti z da ali ne v tridesetih dneh. Uradnega odgovora v tem roku ni bilo. Neuradni, neslišni, nenapisani pa se je glasil: postavitev ni prepovedana, postavitev je dovoljena. In kipar je Cankarja javno razstavil. (Primer je kasneje prišel v učni program pravne fakultete o legalnosti in legitimnosti takšnega umetnikovega posega v mesto: ali ima pravico zakonito razstaviti svoje delo, potem ko se oblast ni zakonito odzvala.) CANKARJA SE BOJIMO Med umetniki so kiparji tisti, katerih dela so fizično najtežja. Kipar Bojan Kunaver ni imel za sabo umetnostnih institucij, mecenov ali odborov za postavitev spomenikov, ki bi skrbeli za logistiko razstav, zato smo njegove kipe na prostore za razstavitev, ki si jih je izbral, vsako jutro prinašali in z njih vsak večer odnašali njegovi prijatelji in znanci; med njimi je bil tudi pisec teh vrst. Za postavitev sto in več sto kilogramov težkih plastik smo bili potrebni vsaj štirje nosači. To smo počeli prostovoljno in brezplačno, kajti Bojanovo umetnost smo cenili in Bojana imeli radi. Tudi ko smo mu pomagali vsak dan postavljati Cankarja. Naše druženje je bilo po večini veselo. V časih parole »Nič nas ne sme presenetiti« pa je bilo lahko že kakšno umetniško dejanje, ki ni bilo pričakovano in etablirano, sumljivo, »notranje sovražno«. Nanj se je prežalo, za njim vohunilo, ga zasmehovalo in včasih tudi zatrlo. Za to so skrbeli številni ljudje v omrežjih tako imenovanega družbeno političnega dela. Med njimi so bili tudi likovni teoretiki, galeristi in kritiki. Kakšnega favorita so naredili za ljubljenca dobe, drugega, čeprav umetniško dobrega in avtonomno avtorskega, pa so odrivali, celo zasramovali, pahnili v bedo in obup. Zvestoba nas nosačev do Bojana pa se je krepila, tudi zaradi odpora do nosilcev »kulturne samozaščite«. Še spodbujali smo ga, naj naredi in razstavi še spomenik; pravzaprav brez potrebe. Bojan je bil dovolj pogumen in prepričan o svoji umetnosti. Kdaj se je že istovetil s Cankarjem, kdaj nam ga je že obilo citiral, kdaj je že sebe in družbo malce patetično izzival: Cankarja se bojimo! Spomenik je naredil v sicer trpežnem, a vendarle ne trajnem materialu (kdo vraga bi pa lahko vsak dan trogal bron, in sploh, kako in s čim in s kom naj proletarski umetnik plača ulivanje) in ga predstavil javnosti ter oblasti z resnim namenom, da ga predlaga kot javni spomenik. Tudi tokrat je bila kakor na prejšnjih Kunaverjevih razstavah blizu postavljena mizica in na njej knjiga mnenj; in tudi tokrat je bilo v njej zapisanih na stotine pohval in želja, naj Ljubljana dobi tak spomenik. Nosači smo vsaki zarji, jutranji in večerni, radi dodajali svoj prispevek. Mogočni, a tako intimni kip nam je vsakemu po svoje segal v dušo. Cankar, ki je kiparsko v sebi strnjen in zbran z roko segal k svoji notranjosti, je govoril tudi o nas. Vsi smo si pri sebi želeli doseči meje svojih duš. URADNA PREPOVED Ni minilo tri tedne v tistem maju 1976, ko sem okoli poldneva prišel v Zvezdo na menjavo straže ob spomeniku, ko sta se Bojan in njegova Janja bledega in upadlega obraza zastrmela vame. Razstava je uradno prepovedana! Bojan je spet grenko dodal: Cankarja se bojijo … Prepoved je bila napovedana s časopisnim tamtamom kulturnih samozaščitnikov, med katerimi sta bila najbolj strupena moja kolega pri Delu, Vlado Šlamberger in Tit Vidmar. Zdi se, da je iz slabe vesti oblast kasneje dovolila kratkotrajno razstavitev Kunaverjevega Cankarja na Rožniku, na mestu, kjer vsako leto ob poletnem solsticiju zažigajo kres za najboljši slovenski roman tistega leta. Kunaverjevo delo doli, lučaj pod rožniško cerkvijo, ne bi nikoli priraslo. Čaka, da prirase na kakšen ljubljanski trg! In težko je oceniti, kako bi se prilegal trenutnemu zbeganemu okusu. Ne le knjige, tudi kipi imajo svojo usodo. Nekateri so obstali v ateljejih. Tudi za Kunaverjevega veljajo Goethejeve besede: »Stoji naj samo s kamnitim trajanjem! Bitje se giblje lahkotno in neukrotljivo; iz strnjenih oblakov, megle, naliva, dviguje nas s seboj, podžiga nas.« Željko Kozinc Isti mogočneži, ki so Cankarjevo smrt naročili, so jo razglasili za nesrečo in njen hudodelski značaj prikrili javnosti. Zakaj Cankar niti sto let po svoji smrti nima spodobnega spomenika, ostaja misterij. Fotografija: Čeprav ni bil med izbranci, je Bojan Kunaver kip naredil, a je bila postavitev tega tako intimnega Cankarjevega kipa, ki sega v dušo, uradno prepovedana. (Foto: Nataša Čampelj) Pisatelj je na vse pretege svaril Slovence pred zvezo s Hrvati in Srbi Cankarja so ubili! Ob stoletnici nenadne in prezgodnje smrti našega največjega pisatelja Ivana Cankarja je prišel čas, da si nalijemo čistega vina tudi o nadvse sumljivih okoliščinah te smrti - tako meni zasebni raziskovalec Dimitrij Kebe, eden največjih slovenskih zbiralcev izvirnih prvotiskov, faksimilov in zemljevidov. Med drugim je odkril rokopis najdaljše slovenske ljudske pesmi Kralj Samo, edini pravi Kozlerjev zemljevid Velika Slovenija in tri megalitska svetišča. Svoje odkritje, da je bila Cankarjeva smrt prikrit politični atentat, je prvič predstavil že pred nekaj leti v danes razprodani knjigi Zločin in bolečina. O vsakem hudodelstvu nam največ pove njegov motiv. Zakaj bi tega priljubljenega in uveljavljenega pisatelja namreč sploh kdo želel pokončati? Vendar pa je Cankar kot odličen govornik javno in na vse pretege svaril Slovence pred zvezo s Hrvati in Srbi, češ da jim bo ta zgolj škodila, kar je utemeljil s preveliko raznolikostjo teh treh kultur. Javno se je temu upiral že vse od leta 1909, ko so socialdemokrati sprejeli »tivolsko resolucijo«, ki je zagovarjala zedinjenje. VIZIONAR Vprašanje Jugoslavije je bilo za Cankarja čisto politični problem, v kulturnem ali celo v jezikovnem smislu pa to zanj sploh ni bilo več vprašanje: »... rešeno je bilo namreč takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci - po kulturi, ki je sad več stoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu. Bodi tega kriva zgodovina, bodi kriv kdorkoli - jaz, ki dejstvo ugotavljam, ga čisto gotovo nisem zakrivil. Nevarno je dandanašnji take banalne resnice očitno povedati.« Kot vsiveliki umetniki je bil Cankar tudi velik vizionar, saj se je trmasto upiral načrtovanemu zedinjenju Slovencev z južnimi brati, ker je vedel, da v Jugoslaviji Slovenci ne bodo zadovoljni. Njegov narodni ideal je bila namreč svobodna združena Slovenija, slutil je našo poznejšo osamosvojitev in jo optimistično napovedal s svojo znamenito in presunljivo napovedjo »Narod si bo sodbo pisal sam, ne frak in ne talar mu je ne bo!«, ki pa se za zdaj še ni udejanjila. Vendar pa je bil Cankar žal obenem tudi prezgodnji petelin in torej tisti, ki ga prvega zakoljejo. NEODVISNA SLOVENIJA Po naši osamosvojitvi so Cankarja kot proletarskega pisatelja skoraj izbrisali iz šolskega programa, čeprav bi ga v resnici morali slaviti: Cankar je bil eden od prvih, ki je že veliko pred prvo svetovno vojno javno govoril o neodvisni in svobodni Sloveniji! A ko je na svojem ljubljanskem predavanju 12. junija 1913 z naslovom Slovenci in Jugoslovani med drugim povedal: »Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov,«so ga naslednjo pomlad obsodili na teden dni zapora, na začetku prve svetovne vojne jeseni 1914 pa so ga kot politično sumljivo osebo za skoraj dva meseca preventivno zaprli na ljubljanski Grad. PROSTOZIDARSKA ZAMISEL Na ljubljanskem delav­skem shodu poleti 1918, ko je bilo vsem jasno, da se svetovna vojna naposled le končuje, je radostno ugotovil, da je »duša naroda sužnja že osvobojena in ponosna,« čemur je sledilo huronsko vpitje in aplavz občinstva. Vendar pa je bil to račun brez krčmarja, Jugoslavija je bila namreč od samega začetka prostozidarska zamisel, ki so jo leta 1875 razširili po številnih balkanskih ložah, in prostozidarji slovijo prav po tem, da svoje načrte vselej uresničijo. Priče opisujejo Cankarja, kako je že nekaj tednov pred svojo smrtjo neutrudno »rogovilil« po ljubljanskih gostilnah, potem ko je bilo zedinjenje že izvršeno: »Sunkovito se je premetaval na stolu, kakor da je priklenjen na žerjavico. Z desnico je udarjal ob mizo in nenehoma sikal: ›Fej, svinje! Izdajalci! Judeži! - Barabe!‹« Pri svojem javnem protestu proti zedinjenju je Slovence svaril, da jim bo to prineslo zgolj katastrofe. PRETEPEN DO SMRTI Boris Malešič je Dimitriju Kebetu povedal, kako mu je Franc Gorjup nekoč zaupal, da Cankarjeva smrt ni bila nesreča, temveč so ga 3. decembra 1918 trije srbskohrvaško govoreči moški na smrt pretepli v veži stavbe na Kongresnem trgu 4 v središču Ljubljane (današnja številka je 6); dva sta ga držala, tretji pa ga je s kovinskim predmetom tolkel po glavi, nato pa so ga pahnili po stopnicah. Gorjup je bil tedaj prostovoljni rešilec in ga je na vozu odpeljal v bolnišnico. Cankarjeve poškodbe na glavi, razbito arkado in zlomljeno ličnico je vsaj delno mogoče opaziti tudi na posmrtni maski v preddverju Cankarjevega doma in povsem očitno ni posledica navadnega »padca po stopnicah«! In ko je Dimitrij Kebe vse to raziskal, je naletel na knjigo Jožeta Kalana iz leta 1998 Naš pravopis za tretje tisočletje, v kateri piše: »Cankar je bil prekaljen socialdemokrat, s stažem še z Dunaja. Tudi on je nekaj časa pritrjeval Ilirijancem. Toda podreditvi narodnih pravic Hrvatom se je odločno uprl! Kolikor več so Ilirijanci ponujali Hrvatom, toliko bolj odločno je oporekal paktiranje! Ker ga niso mogli disciplinirati, so mu grozili! Kot izvrsten tribun je namreč zlahka potegnil za seboj večino naroda!« Nekaj strani pozneje pa je Kalan poročal enako kot Gorjup: »Ko se je leta 1918 končala vojna, je tudi ljubljanska socialdemokratska stranka imela posvet za pogajanje s Hrvati. Tudi na tem zasedanju je Cankar imel ognjevit in odmeven govor. Žal se je potem izkazalo, da svojega zadnjega v življenju! Takoj po govoru se je umaknil v vežo (mogoče zato, da bi se shladil). Trenutek za tem je skočil za njim eden od udeležencev in Cankarja udaril po glavi, da se je zvalil na dno stopnišča! Ko so ga zatem našli nezavestnega na dnu stopnišča, se ni več povsem zavedel! Oblast, ki je, kakor smo videli, pripadala projugoslovanskim narodno-izdajalskim privržencem ilirijanskega in prosrbskega Koroščevega kroga, o atentatu, ali (kakor je sama razglasila) nesreči, ni dovolila preiskave!« Kot pove Kebe, je 1. decembra 1918 uradno razpadla avstro-ogrska monarhija, nova oblast pa se še ni vzpostavila. Tedaj je nastopilo obdobje medvladja, v katerem je prišlo do številnih izbruhov nekaznovanega nasilja srbskih vojakov, umorov in posilstev, vrhunec tega nasilja pa je bilo prav utišanje Cankarja. In ker so njegovo smrt naročili isti ljudje, ki so obvladali tudi policijo in javne medije, so jo razglasili za nesrečo in njen hudodelski značaj prikrili javnosti, obenem pa razširili govorice, da je Cankar zaradi vinjenosti zgrmel po lastnem stopnišču in se ubil. PRIKRIVANJE SE NADALJUJE Kot vsi manipulatorji so uporabili nekaj resnice, da so prikrili laž; tedaj so seveda vsi vedeli, da Cankar rad včasih pogleda malce globlje v kozarec ter da je 28. oktobra 1918 padel po stopnišču in so ga odpeljali v bolnišnico. Vendar je zelo hitro okreval in pri priči nadaljeval svoj »donkihotski« boj z mlini na veter po ljubljanskih gostilnah. Prav zares bi Cankarja močno podcenjeval tisti, ki bi verjel, da mu je v malo več kot enem mesecu uspelo kar dvakrat pasti po istih domačih stopnicah in se pri drugem padcu nato celo ubiti! Zato so manipulatorji javnega mnenja resnico o njegovem umoru prikrili tako, da so pomešali ti dve znani dejstvi (umetnikov pivski sloves in oktobrski padec po stopnicah) in razširili govorice, da je Cankar 11. decembra 1918 umrl zaradi posledic padca po stopnicah. Vendar pa je resnica, kot jo prepričljivo predstavi Dimitrij Kebe na podlagi verodostojnih pričevanj, ta, da so ga najprej okrutno pretepli, naposled pa še pahnili po stopnicah! Povsem razumem, da si tedanja oblast tega šokantnega zločina ni drznila priznati ljudstvu, ki je Cankarja dobesedno oboževalo, častilo in mu zaupalo, nikakor pa ni razumljivo, da se taisto prikrivanje resnice o političnem atentatu na Cankarja nadaljuje kar sto let vse do danes; kot tudi ni razumljivo, da tega niso že zdavnaj odkrili poklicni zgodovinarji, temveč je to moral namesto njih opraviti ljubiteljski zgodovinar. Peter Amalietti Fotografije: Dimitrij Kebe, neutrudni raziskovalec dejanske slovenske zgodovine. (Foto: J. Vetrovec) Cankarjeve poškodbe na glavi, razbita arkada in zlomljena ličnica so vidne na njegovi posmrtni maski. (Foto: Nataša Čampelj) Komentarji (0) www.pozitivke.net