Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Pepelka-Predstava-Pravljica-Skrivnost

Skrivnostna sporočila v pravljicah - 2 del. sobota, 8. december 2012 @ 05:02 CET Uporabnik: Miran Zupančič PEPELKA. VIDEZ ALI RESNIČNOST. Čas, v katerem živimo je tako osupljivo zanimiv predvsem zavoljo tega, ker nas do jutri prikrajša za vsako trdno predstavo. Zunanje strani stvari, katerih smo se oklepali nenadoma ni več – in za njimi ostane prazen nič. Da ne bi padli v praznino, se hitro oklenemo nove zunanjosti , toda tudi ta se nenadoma razpade. Postanemo nesigurni. Kje so trajne vrednote, na katere smo se – kako je že od takrat lahko zanesli? Tako je, kot če bi tipali naprej po tramovju gigantske zgradbe, vendar kamorkoli že stopijo naše noge in česarkoli se naše roke dotaknejo, vse se maje. Mar so tramovi našega svetovnega sožitja le iluzija? Leta, dnevi in ure nam uhajajo in ne moremo jih zadržati. Z našimi rokami grabimo nazaj v peno preteklosti – ali naprej v hlape prihodnosti – toda zapravimo dragoceni trenutek, trenutni ZDAJ , v katerem je vse vsebovano. Vse, kar smo morda iskali vse življenje, ne da bi se tega zavedali. Kdor si upa resno jemati minljivost zunanjosti stvari in bežnost ter nerealnost časa, kogar ni strah, da se bo tudi samega sebe razkrinkal v svoji iluziji, ta razbije zablodo in svet skrči na resničnost. Kaj pa je to, kar je v nas resničnega? To je majhno in neznatno in nežno. Tako kot Pepelka leži ob ognjišču našega srca in zbira lečo iz pepela... Vendar pa se mora v našem življenju najprej mnogo zgoditi. Pretrpeti moramo grenka razočaranja, predvsem nad nami samimi, preden zberemo pogum in odkritosrčnost , da spet postanemo majhni, tako majhni, da lahko prepoznamo bistvo v nas, naše duševno bitje Pepelko v nas, to je naša duševna substanca, kateri doslej nismo poklanjali pozornosti, katero smo s svojim samovoljnim in trmastim pol – sestrskim JAZ- om le izkoriščali in izrabljali za svoje blodne ideje. To skrivnostno bitje ni iz grobe materije, ki spet razpade v prah, pa če prav je vanjo zavito kot v sivo haljo. To ni sanjsko bitje ali predstava iz naše podzavesti. Pepelka je naša najbolj aktualna duševna resničnost. Z našim JAZ-om, ki poln zablod, hodimo mimo svoje lastne resničnosti. Mimo bitja, ki ne pripada svetu bežne navideznosti, ampak izvira iz sveta resničnega bivanja; ki morda v nas že dolgo čaka na to, da ga sprejmemo v svojo zavest in se z njo spoprimemo. Naša Pepelka – duša – je z drugimi besedami zastrti princip, ki izvira iz prvobitnega duhovnega reda, pri katerem nimamo več svojega deleža. In ga tudi ne moremo imeti, dokler smo s svojo JAZ- naravo ujeti v zunanji pojavni svet. Vendar pa smo zdaj na tem, da stopimo v novo kozmično obdobje. Nahajamo se v prelomnem času, v turbulentni prehodni fazi, v kateri videz in resničnost ne bosta več mogla obstati v svoji prepletenosti. Gibljeta se vsak v svojo smer, ločujeta se in ju lahko začnemo prepoznavati po njuni resničnosti, dobi pravljica o Pepelki za nas globok pomen. Zavestno se osvobodimo navideznosti stvari in se spet obrnemo k resnični Resničnosti. Tedaj gre tudi naša duša po poti spoznanj, ki nam je v pravljici tako čudovito naznačena. Pepelka Nekoč je živela deklica, ki ji je umrla mati. Vsak dan je hodila na njen grob in tam jokala. Pozimi je sneg prekril grob z belim prtom in ko je spomladi sonce spet stalo višje na nebu in ga odstranilo, je mož vzel drugo žena je imela dva hčerki, ki sta imeli bel obraz in črno srce. Tako so se za deklico začeli hudi časi. Vzele so ji vse njene lepe obleke in ji dale staro sivo haljo. In od jutra do večera je morala trdo delati. Zvečer ni šla spat v posteljo, ampak se je morala vleči kar ob pepel ob ognjišču. Zato so je imenovali » Pepelka«. GROB IN OGNJIŠČE S PEPELOM. Ko smo med blodenjem po svojem življenju končno odkrili Pepelko v nas samih, se nam je razkril dragoceni zaklad v nas. Kajti za našim navideznem svetom smo v lastnem bitju odkrili nekaj, kar pripada naši izvorni duši. Pepelka ob grobu žaluje zaradi izgube svoje matere. Kdo drugi bi lahko bil resnična mati naše božanske duše, ki je postala tako majhna in neznatna – kot izvorna Modrost? Ta je v našem mišljenju mrtva in tudi v srcu ne živi več. Pepelko lahko najdemo tam, kjer je modrost ugasnila, v pepelu ognjišča našega srca ali tam, kjer je modrost zakopana – v grobu v naši glavi. Na tem mestu duša hrepeni po ponovni združitvi z življenjskimi silami resničnega bivanja. Beli » snežni prt« na tem grobu lahko človek v svojem otroštvu do določene mere izkusi, dokler je njegovo mišljenje še čisto – pokrito z belim prtom. Vendar ko se v človeku prebudijo poželenje, » beli prt« izgine. Naš razum, ki je izgubil modrost in živi iz poželenj, si v naravi poželenj najde nadomestilo. » Mož si je vzel drugo ženo«. Zdaj v nas nastopi mačeha, toga mati, naša JAZ- narava z dvema hčerama, ki sta » beli v obraz in črni v srcu«. To sta sili-dvojčici naše čutne protislovnosti, ki se kažeta vedno z novim predznakom kot » dobri« ali » slabi« in vedno spreminjata svojo pojavno obliko brez trajne esencialne resničnosti. Ko v človeku vlada mačeha s svojimi dvema hčerama se začenjajo za neznatno duševno bitje iz božanskega sveta težki časi. Nekoč, ko je človek živel iz Božanske Modrosti je imela njegova duša svetlobno obleko. Toda že dolgo je od tega, ko je naša samovoljna JAZ-narava duše odvzela ves sijaj. Ker jo mačehovska sila našega jaz-a ponižuje in izkorišča odmaknila in leži ob » ognjišču« našega srca, zavita v haljo iz pepela. Naneslo je, da je oče nekoč odpotoval na sejem. Kaj naj prinese pol-sestrama? Lepe obleke seveda pa bisere in drago kamenje.« In kaj hočeš ti, Pepelka?« je vprašal.«Oče, zame odlomi prvo vejico, ki ti bo na proti domov oplazila klobuk. Tako je tudi storil. Na poti proti domu mu je leskova vejica snela z glave stari klobuk. Odlomil jo je in vzel s seboj. Doma pastorkama podaril lepe obleke, drago kamenje in bisere, Pepelki pa je dal leskovo vejico. Ta je hvaležna odšla z njo na grob svoje matere, jo tam posadila in tako jokala, da so solze tekle po njej in jo zalile. Tako je vejica rasla in zrasla v lepo drevo. Pepelka je vsak dan trikrat šla pod drevo in tam jokala ter molila in vsakokrat je na drevo priletel bel golob in ko si kaj zaželela, ji je golobček to vrgel z drevesa. MLADA LESKOVA VEJICA. Naš razum, »oče« v telesni hiši, pogosto potuje. Zbira čutna izkustva, izmenjuje mnenja in skladišči informacije. Rad špekulira in trguje, zato gre na »sejem«, kjer vse ponujajo svoje lepe stvari. Naši čutni dvojni naravi, obema » sestrama« od tam prinese željeno zunanjo ropotijo za zadovoljitev njune nečimrnosti in poželenja. Naše duševno bitje Pepelka pa s temi stvarmi nima kaj početi. Zato je njena želja čisto posebne vrste. Želi si » pravo mlado vejico, ki bo očetu na poti domov oplazila klobuk«. Takšna želja duše do človeškega razuma se lahko rodi le ob grobu matere Modrosti. Izhaja iz prastare želje človeštva po zveličanju, po tem, da bi se spet povezali z drevesom življenja, z božanskim Duhom. Vsaka molitev, vsaka želja pritegne odgovarjajočo izpolnitev. In tako bo razum človeka, v katerem duševno bitje tako prosi, tudi našel mlada leskovo vejico. Da, prav gotovo mu bo zbila klobuk z glave. Kaj pomeni mlada leskova vejica? Že preroki v svetih spisih poročajo o mladem poganjku, ki predstavlja odrešenika.« Mladi poganjek« prinaša človeku začetek , popolnoma novega duhovnega razvoja. Je simbol za Kristusovo obdobje, ki s svojo silo sevanja iz kraljestva resničnosti seva v kraljestvo videza in ljudi kliče k reakciji. V človeštvu in v vsakem človeku mora nekoč pognati ta mladika kot nova duhovno – duševna zavest, ki ima korenine spet v svojem izvoru. Kelti so leskov grm častili, ker njegove korenine črpajo iz zemlje najdragocenejše snovi. Zato gre pri Pepelki za leskovo vejico, ker ta iz duhovnega reda srka najdragocenejše življenjske sile. Ta » mlada leskova vejica«, Kristusova sila, bo našemu naravnemu razumu prav gotovo« snela z glave stari klobuk«. Z uvidom sprejme veselo sporočilo in prinese mladiko našemu duševnemu bitju In tako na čudovit način pride do prvega zavestnega sodelovanja med človeškim razumom in dušo. Naša duša – Pepelka hvaležno posadi duhovno darilo na grob svoje matere Modrosti. V notranjem bitju se zasidra nova sila, ki privlači najdragocenejše sile iz kraljestva duhovnega reda. Vendar pa bo mladika rasla le toliko, kolikor jo bo duša zalivala s svojimi solzami. To so notranje solze gorečega hrepenenja po resničnem bitju. Le tako mladika raste in se razvija v lepo drevo. DREVO Z BELIM GOLOBČKOM. Drevo iz mladike bo nekoč postalo drevo življenja. V svetih spisih, pri mistikih in gnostikih in pri alkemističnih opisih, se srečamo z njim kot simbolom za božansko notranje stanje bivanja, v katerem se je nahajal človek preden je prišlo do njegovega padca zaradi izvirnega greha in v katerem se bo nekoč – s pomočjo Kristusovih sil – spet nahajal. Za človeka, ki je v sebi zasadil mladiko nove duhovne sile in jo goji s čistim hrepenenjem , » drevo iz mladike« ni postalo le simbol, ampak nova življenjska sila, ki deluje v vsem njegovem sistemu. Vzdolž hrbtenice se razvije deblo drevesa življenja. In iz njega se razrašča in razliva življenjski eliksir skozi ves organizem do najdrobnejših živcev in do vsake celice. Hermesov Caduceus se nanaša na ta novi sistem kundalinija. Tako lahko drevo življenja v človeku spet zaživi poleg drevesa spoznanja dobrega in hudega s pomočjo milosti Kristusove sile. Ko se duša s pomočjo tokov, ki prihajajo iz drevesa življenja , začne zavedati duha in se proseče ozira po svoji višji resničnosti, pride v drevo » beli golobček«. Njegov pomen nam je gotovo poznan. Najdemo ga lahko v vseh kulturah in v glavnem predstavlja duhovno sevanje in prepoznavanja Boga iz Kraljestva večnega sevanja. Za karkoli že duša pod drevesom življenja prosi, to ji« beli golobček« , sevanje iz duhovnega reda, izpolni, če se le ujema s kozmičnim resonančnim zakonom. Če bi duša prosila za osebne stvari iz sveta dobrega in zlega, bi bilo v izpolnitvi tudi dvojno učinkovanje dobre in zlega. Zato bo duša svojo prošnjo usmerila na samo do-dobro, na Večno Bivajoče, Zgodilo se je, da je kralj pripravil praznovanje, ki naj bi trajalo tri dni. Povabljena so bila vsa dekleta iz dežele, da bi njegov sin lahko izbral nevesto. Pol – sestri sta se lepo oblekli in sta dejali Pepelki:« Počesi nama lase, skrtači nama čevlje in pritrdi nama zaponke! Greva na zabavo v kraljev grad.« Če jo boš pravočasno izbrala, boš šla lahko zraven« je dejala. Tedaj je Pepelka zaklicala skozi ja vrata priti vrtu: » Vi krotki golobički, vse grlice vsi ptički pod nebom pridite in pomagajte prebirat, dobre v lonček, slabe v želodčke!« KRALJEVO PRAZNOVANJE. » Kraljevo praznovanje« je v svojem najvišjem pomenu vedno duhovno praznovanje, sijajno srečanje sil sevanja iz kraljestva duha in iz kraljestva človekove duše. Do vrhunca lahko pride v človeku samem, če mu uspe privesti do dobrega konca pot zedinjenja srca in glave. Kraljevo praznovanje je tudi obdobje, v katerem sile sevanja iz duhovnega reda še posebno intenzivno delujejo na človeštvo, in ga kličejo k pozitivni reakciji, k delovanju v skladu s temi vibracijami. Ko se časovno obdobje pod določenim zvezdnim zamenjem bliža koncu in prehaja v novo - tako se sedaj končuje obdobje rib in se začenja obdobje vodnarja – lahko tudi govorimo o kraljevem praznovanju, o duhovnem praznovanju poroke ali žetvenem praznovanju. Vse človeštvo – vse duše v deželi – je povabljeno na to praznovanje, da bi duh življenja lahko odpeljal svojo nevesto – dušo iz kraljestva videza v kraljestvo večnega gibanja. Vendar pa mi, ljudje v svoji dvojni naravi napačno razumemo to povabilo. Na kozmični klic še ne reagiramo na pravi način. S svojimi kulturnimi drobrinami, stopnjami izobrazbe, inteligenčnimi kvocienti, naslovi in družbenimi položaji se prerivamo na vrh raznih možnosti. Prepričani smo, da je naš osebni jaz najprimernejši in da si ga bo duh izbral zase.«: Počesi nam lasje, skrtači nam čevlje in pritrdi nam zaponke! Greva na proslavo v kraljev grad!« rečeta polsestri Pepelki. - Se nadaljuje Miran Zupančič Komentarji (0) www.pozitivke.net