SKRIVNOSTNA SPOROČILA V PRAVLJICAH - 3 DEL.
Ta naša egoistična zabloda zasužnji in izkorišča božansko duševno iskro v nas. Nadute in nečimrne JAZ- sile duši celo onemogočajo odhod na duhovno praznovanje, k je že od vedno določeno le zanjo.
LEČA V PEPELU.
Naše dušno bitje, ki že dolgo hrepeni po zavestnem srečanju z duhom in ga zdaj, ko se že mudi, grdo ovira naš dvojni JAZ, mora ravno zaradi tega oviranja pristopiti k rešitvi odločilne naloge: lečo, katero je mačeha stresla v pepel mora naprej prebirati.
Podoba izbiranja leče iz pepela priča o globokem, notranjem vedenju. Tako kot vse ostale podobe v pravljicah izražajo določena stanja bivanja, svojevrstnosti ali delovanju sil v nas samih. Tako tudi leča v pepelu in potreba po tem, da jo izberemo, predstavlja nekaj posebnega v našem notranjem svetu, nekaj, kar je jasno pojavi na Poti duše.
Pepel na ognjišču ponazarja kot smo že omenili, ugaslo substanco bitja, ki ne gori več v ognju božanske Modrosti in Ljubezni. Primerjamo ga lahko z nedejavno, latentno sfero okoli srca, v kateri se nahaja dušno bitje, naša Pepelka. Pred davnimi časi je bila ta sfera izpolnjena z duševno svetlobo in duhovnim ognjem, zaradi izvirnega greha človeka pa je vedno bolj dogorevala in ugasnila. V to ugaslo sfero, ki bi lahko označili tudi kot auro našega padlega mikrokozmosa, stresa mačeha, naša JAZ – narava svojo lečo – namreč semena dobrega in slabega, misli, občutja, izkušnje..., odkar je prišlo do izvirnega greha.
In tako lahko razumemo, da se je v tej ugasli sferi v toku mnogih življenj nabralo ogromno število izkušenj, tako pozitivnih kot negativnih. Kot množica magnetnih žarišč točk so vžgane v to sfero. Kot zvezde vise na nebu našega padlega mikro- kozmosa, ki predstavlja malo podobo velikega makro – kozmosa.
Če zdaj naša karmična dejanja iz eone dolge preteklosti gledamo kot neštevilne žariščne točke v naši lastni sferi , nam ne bo težko primerjati jih z lečo, katero je mačeha stresla v pepel..
Vsak človek, ki hodi po poti osvoboditve duše, se bo moral nekoč spoprijeti s svojimi harmoničnimi izkustvenimi vrednotami – z dobro in slabo » lečo v pepelu«. Z navadnim JAZ- razumom bi takšnega Sizifovega dela ne mogli opraviti. Prav tako ne bi bilo priporočljivo izključiti polne zavesti in primer potovati v podzavest lastne preteklosti. To bi za seboj potegnilo nerazlješivo navezanost na lastno usodo.
To nalogo lahko opravi le hrepeneča duša, naša Pepelka. Kajti le čista duša lahko prikliče sile, ki služijo duhovnemu razlikovanju. S pomočjo » golobčkov in ptic izpod neba« se prepozna in izloči sadove naše preteklosti po njihovi kvaliteti.
V globoki samospoznanji potem ločimo videz od resničnosti, zablode in resnice in dobro – slabo od samo – dobrega. Zle izkušnje, temna semena od naših karakternih lastnosti- kot so lepo povedano v pravljici – pokončali golobi v svojih želodčkih. Mar se ne pokonča duhovna sila Najvišjega vseh naših grehov Kristusovi žarki od vseh grehov. Ne avtomatično, ampak v globoki samospoznanji nas odrešujejo milosti Kristusovi žarki od vseh grehov. Vse pozitivne izkušnje, pristne duševne vrednote, ki so se v toki eonov zbrale v nas, lahko shranimo v »lončku« našega srca kot dragoceni zaklad izkušenj.
Človek, ki se na ta način ukvarja s temeljnim čiščenjem in prebiranjem svojega celotnega bitja, in s pomočjo golobčkov prebira lečo iz pepela, upa, da bo njegova duša zdaj smela na kraljevo praznovanje. Vendar pa se JAZ – sile spet postavijo po robu.« Saj vendar nimaš kaj obleči, pa še plesati ne znaš« , reče mačeha Pepelki. Ni slučaj – vse, česar se naš JAZ v svoji neumnosti loti na nivoju zunanjega izgleda, da nekoč izkaže kot imitacija, kot odsev skrite duhovne resničnosti. Kajti za srečanje z duhom potrebuje naša duša resnično primerno duševno obleko, čist eterični ovoj.
Ko ni bilo nikogar več doma, je šla Pepelka na grob svoje matere pod leskovo drevo in zaklicala:
Drevesce drevesce stresi se
v zlato in srebro odeni me.
Tedaj je golobček vrgel z drevesa zlato in srebrno obleko in takšne čeveljčke. S tem je odhitela na kraljevo praznovanje. Nihče je ni prepoznal, tudi pol – sestri ne in menili so, da je neka tuja kraljična, tako lepa je izgledala v zlati obleki. Kraljevič je prišel k njej in je hotel plesati z njo. Ko se je zjutraj začelo svitati, je hotela Pepelka oditi domov, kraljevič je to povedal očetu in ta je golobnjak s sekiro presekal na dvoje; toda Pepelka ni bila tam. Ko so mačeha in njeni hčeri prišle domov, je Pepelka ležala v pepelu v svoji sivi halji in v dimniku je brlela oljna lučka.
Ko sta naslednjega dne pol – sestri spet odšli, je šla Pepelka k leskovemu drevesu in dejala:
» Drevesce drevesce steri se.
V zlato in srebro odeni me !«
Tedaj je golobček vrgel obleko, ki je bila še lepša kot prejšnji dan. Z njo je odhitela na praznovanje in spet so bili vsi presenečeni nad njeno lepoto in kraljevič je plesal samo z njo. In ko se je začelo svitati in je odhitela, ji je kraljevič sledil. Vendar pa je ona v sadovnjaku hitro splezala na visoko hruško. Kraljevič je to povedal očetu in ta je s sekiro posekal drevo; toda na drevesu ni bilo nikogar. Ko so mačeha in njeni hčeri prišle domov, je Pepelka spet ležala v pepelu.
Drobna skrivnost duše je v tem, da lahko svoje zavestno bivališče zamenja hitreje kot blisk.
» Ko prideta nepravi sestri domov«, živi človek spet popolnoma iz svoje dvojni čutne narave – in njegovo duševno bitje se je spet skrilo v » pepel ob ognjišču«, globoko v srcu. Gori le še » medla olja lučka v dimniku«. Kar je ponoči duša čudovitega doživela , ostane v najboljšem primeru le bleda slutnja v naši glavi.
Ko človekovo spanje postane čas, ko je duša budna, lahko vedno znova prihaja do »plesa« v svetišču glave, do srečanje med dušo in duhom in vsakokrat je obleka duše lahko bolj žareča. Toda vedno znova bo čutna narava človeka dušo prisilila, da se potegne nazaj, se izmuzne.
Toda Kristusovemu sevanju Ljubezni Duha Življenja ne zadošča le prehodna veza z dušo. Njegovo trikrat popolno bitje iz Ljubezni, Modrosti in Življenja se hoče tudi v človeški duši razodeti v trojni popolnosti. Z njo hoče postati nepreklicno in za vse večne čase ENO.
» Šele ko sta dva popolna postala ENO pride do srečnega konca« pravo sveti spis.
Tretjega dne, ko je Pepelka na praznovanje prišla v tako čudovito lesketajoči se obleki, da so od začudenja vsi onemeli, je kraljevič spet plesal samo z njo. Na plesu se je Pepelka spet hotela izmuzniti, toda tokrat je kralj ukazal , naj stopnice premažejo s smolo. Tako se je- ko je tekla po stopnicah navzdol- nanjo zalepil njen levi čeveljček. Kraljevič ga je pobral- bil je majhen, ličen in iz čistega zlata. Po vsej deželi je iskal, kateri pripada zlati čeveljček.«Nobena ne bo postala moja nevesta kot le tista, ki lahko obuje zlati čeveljček » je dejal kraljevič.
ČEVELJČEK V SMOLI.
Red resničnosti preizkusi vsako človeško dušo, ki se poizkuša približati Duhu, če je njeno višje stremljenje v skladu z njenim vsakodnevnim življenjem, če se na Poti ne mešajo tudi sile imitacije ali siljenja.
Kdor po skrivnih stopnicah prodre do predverja Duha, bo moral torej s svojimi dejanji nenehoma dokazovati, da je na Poti. Dobil bo nalogo s trojnim kriterijem. Kralj ukaže, naj za Pepelko stopnice premažejo s smolo. Smola je črna, lepljiva snov. Kjer je smola, imamo opraviti z nesrečno situacijo. Toda ravno v takih nesrečnih situacijah se pokaže, kako v svojem življenju dejanj reagiramo, ali smo dobri in resnični, ali se le delamo, da smo takšni.
Zato bi vsak človek na poti duše nekoč obvisel na stopnicah s svojim » čevljem v smoli«. In potem bo ta »čevelj« služil kot trojni kriterij.
Kraljevič najde na stopnici majhen , čisto zlati čeveljček s Pepelkine leve noge. Tri lastnosti označujejo pravilno hojo po Poti duše. To, da je » čeveljček majhen« pomeni, da gre človek svojo Pot skromno in ponižno. To, da je »čevelj čisto zlat« govori za njegovo neomajno predanost najvišjemu duhovnemu cilju. » Moja nevesta bo le ta, ki lahko obuje zlati čeveljček« pravi kraljevič. Mar Duh Resnice tega ne govori vsem ljudem?
Ta prastari zov, ki prihaja iz kraljestva Bivanja in seva v kraljestvo videza. Kje je tisti človek, ki je preprost in skromen in z dejanji srca usmerjen k Duhu? In Duh Resnice se med ljudmi poda na iskanje, da bi našel dušo, ki lahko obije mali zlati čeveljček in postane njegova nevesta.
Prišel je tudi v hišo mačehe in njenih dveh hčera in jim pokazal zlati čeveljček. Obe sestri sta se zelo razveselili, kajti imeli sta lepe noge. Najprej je šla v sobo starejša in pomerila čeveljček. Toda bil ji je mnogo premajhen. Tako si je odsekala prste na nogi in čevelj na silo obula. Tako jo je kraljevič dvignil na konja in odjahal mimo groba, kjer sta dva golobčka, ki sta sedela na leskovem drevesu zapela:
Gru-gri gru-gri
je v čeveljčku kri
premajhen je čeveljček ta
to ni prava nevesta.
Kraljevič je napačno nevesto odpeljal domov in tako je morala še druga sestra pomeriti čeveljček. Tudi ona je z njim odšla v sobo. S prsti se ji je posrečilo priti v čevelj, toda peta je bila prevelika. Tako si je odsekala peto in čevelj na silo obula. Kraljevič jo je dvignil na konja in z njo odjezdil mimo leskovega drevesa in golobčka sta zapela:
Gru.gri-gru-gri
je v čeveljčku kri
premajhen je čeveljček ta
to ni prava nevestica.
Tako je kraljevič tudi drugo nepravo nevesto vrnil domov.
NA SILO OBUTI ZLATI ČEVELJČEK.
Poglej! Mnoge bi rade postale kraljevičeve neveste. Pred vsemi drugimi pa si tega žele dvojne sile naše grešne narave, nepravi sestri. Veselita se, ker imata lepe noge. Toda zlati čeveljček jima je spredaj in zadaj premajhen. Človek se bodisi precenjuje – v tem primeru so prsti za zlati čeveljček preveliki – ali pa daleč zaostaja za zahtevami – tedaj je prevelika peta. Stara človekova volja hoče Duha za vsako ceno dobiti za se in zato imitira duhovno pot v vseh variacijah, npr. s kultom osebnosti, formalno preveliko vnemo, vsiljevanjem, hinavščino in hlapčevstvom, z diplomacijo, častihljepjem, špekulativnim razmišljanjem ali okultnimi metodami.
Na ta način se zunanji videz s silo zrine v čeveljček, pa četudi si mora pri tem odsekati prste ali peto. Mar ne predstavlja tudi naši najplemenitejši kulturni napori z njihovo nečimrnostjo poizkus, da bi se na silo zrinili v zlati čeveljček?
GRU-GRI.
Klic goloba je – prav tako tudi golob sam- v naši pravljici simbol za duhovno silo, za silo čistega razlikovanja in resničnega spoznanja. Kaj pomeni resnično spoznanje? Kristusova kozmična sila sevanja deluje na človeštvo. Vsakega človeka vznemiri in ga iz njegove notranjosti sili v samo-razkrinkanje, čiščenje in obnovo. Človek zazna »gru-gru« - klic goloba – v svojem srcu in mu ne more uiti. Če to hočemo ali ne, moramo reagirati na Kristusovo sevanje. Kliče nas, da videz ločimo od resničnosti.
Le kako bi lahko še naprej hodili po Poti s » krvjo v čevlju«? Če si obujemo zlati čeveljček, ne da bi imeli pravo nogo, s tem prikličemo nase sodbo golobčkov. Kaj pomeni sodba golobčkov? Kozmično Kristusovo sevanje, ki postaja vedno močnejše bi človeku, ki ga zanika, ki nanj reagira samovoljno ali se nanj ne pripravi, s svojim silnim bliščem oslepilo. Slep, zaslepljen, preslepljen bi človek ostal na robu svoje Poti. Za tokrat bi bila možnost, da bi sodeloval na » kraljevi zabavi« zapravljena.
Drugače pa se godi človeku, ki » klic goloba« razume in s svojo dušo preživi Pepelkine izkušnje. V samospoznanji loči zunanji videz od resničnosti. Enostavno in skromno bo ostal usmerjen na božanski cilj s pravilnim dejanjem srca. Zlati čeveljček se prilega...
In nekoč se bo njegova duša v svoji novi svetlobni obleki, v » zlati poročni obleki« povezala z duhom. Kot popolnoma nov človek, se bo sredi sveta spet zavedal svoje velike odgovornosti do soljudi, da – do vsega stvarstva. Tedaj priletita na njegovi rameni » dva golobčka« . Pod varovalnimi peruti Ljubezni in Modrosti človek v sebi spet vzpostavi red resničnega bivanja in pripravi Pot do notranjega kraljestva za vse ljudi.
