Peacehiker - pot okoli sveta14.del do 27.del

petek, 13. januar 2006 @ 06:18 CET

Puttaparthi, 26.december, 2005

NOVA SESTRICA IZ INDIJE
Oče je posvojil punčko iz revne indijske osnovne šole. Zdaj Mounika lahko upa na uresničitev svojih sanj.

BOŽIČ V ASHRAMU SAI BABE - NEVERJETNE ZGODBE
Deset dni sva z očetom preživela znotraj Sai Babinega ashrama v Puttapartiju. Sai Baba - graditelj največjih in najmodernejših bolnišnic in univerz, ki so za vse brezplačne. Sai Baba obuja mrtve v srcu v življenje in materializira ogrlice. Vendar to še niso največji čudeži...

MIROVNA KONFERENCA NA SEVERU INDIJE
Šola City Montesorri School iz Lucknowa je organizirala svetovno mirovno konferenco, ki smo se je udeležili predstavniki 102 držav.

OČKA SE VRAČA DOMOV
Danes me je po 14 čudovitih dneh zapustil moj zvesti prijatelj in večkratni sopotnik. Vsakokrat ko ga vidim, čutim globlje spoštovanje in ljubezen do svojega očeta.

PEACEHIKER V TIMES OF INDIA
Moja slika in daljši članek se je pojavil v indijskem nacionalnem časopisu.

POT PROTI DOMU
Jutri grem za deset dni na VIPASSANO, nato do Delhija in od tam pa na štop čez Pakistan, Iran in Turčijo nazaj domov. Rad bi se vrnil do konca januarja.

NOVA SESTRICA IZ INDIJE
Oče je posvojil punčko iz revne indijske osnovne šole. Zdaj Mounika lahko upa na uresničitev njenih sanj.

18. dec. 05 15:00
Z očetom sva se peljala mimo revne vasice in ko so naju otroci videli, so začeli kričati, da bi vzbudili najino pozornost.
"Ustavi," je rekel oče vozniku. Sestopila sva in k nama so pritekli navdušeni otroci in tudi nekaj njihovih staršev. Opazovali so naju z radovednostjo. Videl sem, da sta dva otroka na glavi nosila velik kovinski krožnik z blatom. Vzel sem z glave vsakega posebej in ju položil na tla. Prijel sem majhno, razigrano dekletce za roko in se začel z njo pogovarjati. Medtem je oče vzel iz torbe fotoaparat in nas slikal. Vsi so se zbrali okrog njega in z začudenjem gledali, kako je bila slika že na voljo.
Naenkrat oče seže v denarnico in da majhni punčki bankovec za sto rupij. Šokirana je prijela bankovec z blatnimi rokami in ni našla besed. K njej je pritekla mama in se nama zahvalila.
"Danes je njen srečni dan," je rekel oče in se široko zasmejal. "Matej, rad bi resnično osrečil enega otroka iz teh revnih krajev."
Kaj je imel v mislih sem izvedel naslednji dan.

19.dec. 05 12:00
Prispela sva do stavbe z napisom "SATYA SAI EDUCATIONAL SOCIETY".
"Tukaj," je rekel oče. Izstopila sva iz motorne rikše in rekla vozniku naj naju počaka.
V šoli sva našla ravnatelja in mu negotovo razložila svojo namero o posvojitvi-financiranju šolanja enemu od otrok. Starejši možak naju je gledal z izbuljenimi očmi, zdelo se je, kot da ne more verjeti, kar mu razlagava.
"No... Ne vem... To je zelo velikodušno. Pravzaprav imamo nekoga... Eh... Punčka revnih staršev in zelo brihtna..."
Kasneje nama je zaupal, da se mu v njegovi 50-letni karieri, kaj takega še ni zgodilo.
V pisarno je vstopilo drobno dekletce. Bosonoga, tanke rokice, črnih las. Prestrašen, vprašujoč pogled in izraz popolnega presenečenja, ko ji je ravnatelj razložil najino namero v nama nerazumljivem jeziku.
Pogledala je najprej naju, nato ravnatelja, nato spet naju in končno so se ji oči zasvetile in usta razlegla v širok nasmeh.
"Sanjam o tem, da postanem računalniski inženir," mi je kasneje zaupala.

20.dec. 05 13:00
V šolo sva prišla z rahlo zamudo in v ravnateljevi pisarni so naju že vsi čakali. Mounika, njeni starši, katerih oblačila so izdajala, da pripadajo najrevnejšemu sloju, ravnatelj, njegovi pomočniki in nekaj učiteljev.
Gledali so naju z izrazom nejevere in ravnatelj naju je še enkrat vprašal, če misliva resno.
"Seveda," je rekel oče. "Mouniko bom štipendiral do diplome na univerzi po njeni izbiri."
Jaz sem ji izročil pismo, kjer sem ji napisal, da je odslej naprej moja sestra in sestra moje 11-letne sestrice Nike. Napisal sem ji, da ji bova vedno na razpolago, če bo karkoli potrebovala in da bova naredila vse, da izpolni vse svoje sanje. Kupil sem ji tudi nekaj knjig, kuverte, zvezek in svinčnik.
Oče je staršem izročil kuverto z njeno prvo štipendijo. Očetu in materi deklice so skoraj stopile solze v oči. Sklenila sta roki in se dotaknila najinih stopal. Prav tako se je Mounika sklonila in naju prijela za stopala in tiho rekla hvala.
"Prosim, ne zahvaljuj se nama, Mounika. Midva sva prav tako srečna kot ti."

21. dec. 05
Še nikoli nisem videl očeta tako srečnega. Včeraj zvečer sem se domislil nore ideje. Napisal sem pozivno pismo, da bi se za Božič zbralo 500 ljudi, od katerih bi vsakdo na isti način posvojil po enega otroka, učitelja ali z mesečnim prispevkom pomagal šoli. Nato sem želel, da bi se povezali in skupaj našli način, kako najbolje pomagati tej šoli in narediti primer, ki bi mu lahko sledilo tisoče skupin po vsem svetu.
Denar ni niti zdaleč tako pomemben, kot je ljubezen, ki bi jo ljudje ponudili otrokom in učiteljem. Tako bi otrokom dali UPANJE. Lahko bi si končno UPALI SANJATI.
Danes je projekt klavrno propadel, ko so mi rekli, da znotraj ashrama tega ne morem početi.

22.dec. 05
Pismo je prišlo tudi do ravnatelja šole in ta me je našel in izrazil svoje navdušenje.
"Sri Narasapa, nič ne bo. Res mi je žal..."
"Gospod Peacehiker... prosim... navdušen sem nad vašo človekoljubnostjo in ljubeznijo do soljudi!"
Grenkoba poraza je izginila in telo so mi preplavili prijetni občutki.
"Prosim, udeležita se z očetom proslave, ki jo bomo pripravili ob Božiču. Ob 9:30 zjutraj. V čast bi mi bilo, če se potrudita priti..."

BOŽIČ, 25.dec. 05 9:25
Ko sva vstopila skozi glavna vrata, je završalo med vsemi 480 učenci in učitelji, zbranimi na peščenih tleh pred velikim odrom. Okrog so bile velike zavese in nad njimi velik šotor.
Ravnatelj naju je s svojim najožjim sodelavci že nestrpno čakal.
Posedli so naju na stola in čez nekaj minut so naju že povabili na oder. Otroci so navdušeno ploskali in vriskali. Poslušala sva govor, kjer naju je eden od učiteljev primerjal z Gandhijem in Nelsonom Mandelo in nama nato nadel venec iz svežih belih in rdečih rož. Nato so pred naju postavili velikansko torto. Dali so mi v roke nož in me prosili, če jo razrežem.
Česa takega... še nikoli!
Po tem sem dobil v roke mikrofon in imel kratek govor. Otroci so spet vriskali in ploskali.
Usedla sva se na častni stolici in naslednjo uro in pol uživala v predstavi. Bila je najbolj ganljiva božična predstava v mojem življenju. Nepojmljivo se mi je zdelo gledati temne indijske otroke, kako za naju uprizarjajo KRISTUSOVO ROJSTVO. Presenetilo me je njihovo poznavanje Kristusovega življenja in naših božičnih običajev. Peli so božične pesmice, videli smo majhnega Božička in nato tradicionalne indijske plese. Za naju so v računalniški sobi naredili tudi impresivno dobro narejene jaslice, imitacije krščanskih cerkva in druge umetnine.
Šlo mi je na jok. Vonj sena okrog štalice, kipci Marije, Jožefa, malega Jezuščka in ovac so me močno spominjali na moje lastno otroštvo.
Po predstavi sem spet stal na odru z mikrofonom v rokah. Izrazil sem hvaležnost in jim rekel, da bodo svoje sanje dosegli samo, če jih bodo želeli doseči skupaj.
"Če želite zmagati, morate biti sto in stokrat poraženi. Verjeti morate v svoje sanje in nikoli obupati! Težko je... vendar zabavno."
"Želel bi na oder povabiti nekoga, ki vam bo delo čisto majčkeno olajšal. Skupaj z očetom vam želiva sponzorirati dostop do interneta."
Več sto izbuljenih oči in bučen aplavz.
"Zapomnite si to... Moč
so bile moje poslovilne besede., ki vas podpira je večja kot je naloga, ki stoji pred vami,"

Danes, 26.dec. 05 20:00
Zjutraj sva se v sobi C8 srečala z dvema gospema, ki sta videli pismo, preden so ga odstranili in izrazili željo po sodelovanju. Zjutraj sva jih peljala v šolo, jim predstavila ravnatelja, učitelje in otroke.
"Resnično sem spoznal, da so to resni, požrtvovalni ljudje in zanje zastavim svojo besedo," je rekel oče. Ženski sta dali svoj naslov in obljubili, da bosta na ta način posvojili vsaka po enega otroka.
"Matej, srečen sem," mi je rekel oče preden se je vkrcal na letalo. "Ničesar ne pričakujem v zameno od Mounike. Upam samo, da se ji bodo izpolnile sanje in da bo srečna s svojimi starši. Vsako leto bi jo rad povabil na počitnice v Slovenijo, kasneje ji omogočil študij v Evropi, če bo želela in v primeru, da se karkoli zgodi njenim staršem , jo bom brez pomišljanja vzel k sebi in jo vzgajal kot lastno hčerko.
Tako se je začel projekt "Šola v Bukkapatnam-u". Upava, da bo inspiriral tisoče drugih.
Na božični dan sem obstal v popolnem šoku, ko mi je ravnatelj rekel, da oni sicer Božiča ne praznujejo in so celotno predstavo pripravili zgolj za naju in da so za pripravo potrebovali 2 DNI!!! Še sedaj mi ni jasno, kako je kaj takega mogoče!

BOŽIČ V ASHRAMU SAI BABE - NEVERJETNE ZGODBE
Še nikoli nisem videl toliko neverjetnih stvari na enem mestu.
Deset dni sva z očetom preživela znotraj Sai Babinega ashrama v Puttapartiju. Sai Baba - graditelj največjih in najmodernejših bolnišnic in univerz, ki so za vse brezplačne. Sai Baba obuja mrtve v srcu v življenje in materializira ogrlice. Vendar to niso največji čudeži...
Večji čudež je ta, da resnično spreminja srca ljudi, ki ga obiščejo. Večji čudež je neverjetna organizacija ashrama in okoliških univerz in bolnišnic, kjer za svoje delo nihče ne prejme plačila, vendar nisem se nikoli videl tako predanih ljudi.

SLUŽI VSEM, LJUBI VSE.
SLUŽI ČLOVEKU, DOKLER NE VIDIŠ V VSAKEM ČLOVEKU BOGA.
LJUBITE SE MED SEBOJ, KAKOR VAS JAZ LJUBIM.
JAZ IN BOG SVA ENO, so napisi, ki visijo po celotnem ashramu.

Meni že od otroštva predstavljata Kristus in njegovo življenje velik ideal. Občutek imam, da Sai Baba nosi zelo podobno sporočilo, le da ga širi po modernejših medijih.
Sai Organizacije so prisotne v več kot 150 državah sveta in njihovo delo je vredno občudovanja. Če za te organizacije še niste slišali, je to verjetno zato, ker lahko člani promovirajo organizacijo samo s svojim zglednim življenjem. Dovoljeno ni niti obešati letakov ali pošiljati vabil.
Kljub temu, da ni bilo nikjer nobenega letaka in da Sai Baba ni nikogar povabil, se nas je za Božič zbrala večdesettisočglava množica. Pel sem v zboru in lahko sem od blizu videl, kako je Svami iz zraka potegnil dve zlati ogrlici in materializiral sveti prah. NORO!
Kljub vsem tem dejanjem, ozdravljenjem in svoji nepopisni popularnosti, Sai Baba ne želi narediti nove religije. Pravi, da...

OBSTAJA SAMO ENA RELIGIJA, TO JE RELIGIJA LJUBEZNI.
Želi, da se poglobimo v svoje korenine in da kristjani postanemo boljši kristjani in muslimani boljši muslimani.
OBSTAJA SAMO ENA RASA - ČLOVEŠKA RASA.
OBSTAJA SAMO EN BOG, KI JE VSEPRISOTEN.
http://www.srisathyasai.org.in

MIROVNA KONFERENCA NA SEVERU INDIJE
Šola City Montesorri School iz Lucknowa je organizirala svetovno mirovno konferenco, ki smo se je udeležili predstavniki 102 držav.
Desetega decembra zvečer mi je po seriji neverjetnih dogodkov uspelo priti do mesta Lucknow na severu Indije. Čim sem prispel do glavnega centra največje zasebne šole na svetu in povedal svoje ime, so mi priskrbeli voznika, ki me je peljal do visoke moderne stavbe. V drugem nadstropju sem našel sobo, kjer je bilo napisano
Matej Sedmak - PEACEHIKER, Slovenija
Naslednje tri dni sem bil deležen največjega gostoljubja, spoznal sem nekaj svetovno-znanih obrazov in imel dva govora pred vsemi udeleženimi.
Ta mirovna konferenca je položila temelje za EN SVET tudi na političnem in pravnem nivoju.
www.cmseducation.org

OČKA SE VRAČA DOMOV
Danes, okrog štirih popoldne, me je po 14 čudovitih dneh zapustil moj zvesti prijatelj in večkratni sopotnik. Vsakokrat, ko se srečava, čutim globlje spoštovanje in ljubezen do svojega očeta.
Z očetom sva povezana kot še nikoli. Danes me je zapustil in upa, da se spet srečava konec januarja v Turčiji.

PEACEHIKER V TIMES OF INDIA
Na ulici me je ustavil majhen deček in zakričal: "Tebe sem pa videl v časopisu!!"
"Kakšnem časopisu?" sem se presenečen obrnil. Nato sem se spomnil, da so teden dni nazaj, tisoč kilometrov stran z mano naredili intervju za Times of India. Mislil sem, da bo članek objavljen zgolj v lokalni izdaji, vendar...
www.matejsedmak.com

POT PROTI DOMU
Zapuščina očeta je mala črna beležka, knjiga za učenje Hindi-ja in pa dve letalski karti. Ena do Mumbaja in druga do Delhija.
Jutri grem še enkrat za deset dni na VIPASSANO meditacijo, nato do Delhija in od tam na štop čez Pakistan, Iran in Turčijo nazaj domov. Rad bi se vrnil do konca januarja in nadaljeval študij.

NOVA SPLETNA STRAN
Pripravlja se nova spletna stran. Znano slovensko podjetje mi je ponudilo pomoč pri novi spletni predstavitvi. Na voljo bo kmalu. Vam sporočim, ko bo končana.
Še vedno iščem način, kako bi lahko naredil internetno skupnost, kjer bi se lahko Peacehikers med seboj spoznali in spoprijateljili. Google groups izgleda da ne funkcionira najbolje. Zelo nerodna komunikacija je in malo funkcij.
Vaš prijatelj,
Peacehiker

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/PeacehikerPotOkoliSveta27