V otroštvu so nam starši v nekem smislu mali bogovi. Bogovi, kamor se lahko zatečemo, ko pričakujemo, da bodo prevzeli odgovornost za naše življenje. Oni vse vedo in vse uredijo, tako da nam je udobno. Potem nekoč čisto neopazno prevzamemo njihovo mesto.
In ravno tak je tudi naš odnos s Stvarnikom. Nekega dne bomo spoznali, da je Stvarnik vse kar je in smo torej On tudi mi sami. Neopazno, zavestno in odgovorno bomo prevzeli Svoje-Njegovo mesto. Pričeli bomo sprejemati svoje poslanstvo in odgovornost za svoje bivanje.
Dokler tega ne zmoremo, se ne zmoremo niti sprejeti kot Stvarnika. Ali obratno, če se ne zmoremo sprejeti kot Stvarnika, ne zmoremo niti prevzeti polne odgovornosti za svoje zemeljsko bivanje. Takrat iščemo varnost izven sebe, v kolektivni odgovornosti. Takrat v smislu razvoja zavesti še nismo odrasli.
Ego zavest je klasičen primer neodgovornega pubertetnika. Torej si tudi v časovni razsežnosti lahko predstavljamo do kam je prišla evolucija naše zavesti- uresničitve Bit-i skozi zemeljsko-snovno izkušnjo.
Bit-i so zame različne manifestacije Stvarnikove temeljne zavesti. V kozmičnem smislu bo naša Bit prešla skozi zemeljsko-snovno izkušnjo, v astralno-svetlobno bivanje, ter bo nazadnje po dolgi izkušnji individualnosti zopet doživela svojo enost, kot Kozmično bitje.
Cikel razvoja zavesti v snovni resničnosti gre najprej v smeri težnje po izkušnji individualnosti. Skrajni izraz težnje po ločenosti je ego zavest. Je težnja, ki je še utopljena v kolektivni zavesti. Kot bi se kapljica vode v morju želela osamosvojiti.
Ko se ciklus obrne nazaj (navznoter) iz težnje individualnosti, nastane zavedanje naše Božje unikatnosti. Tukaj naša zavest preraste puberteto. To je »rojstvo« Višjega jaza ali Opazovalca. To je pričetek zavedanja višje resnice, Božjega čudeža, nesmrtnosti in pričetek eteričnega bitja.
Tukaj se naša zavest loči od kolektivne resničnosti in prične delovati iz višje inteligence. Pričenjamo izpolnjevati svoje poslanstvo in se pripravljati na veliko duhovno iniciacijo v Astralno bitje.
Kmalu bomo spoznali, da se višje zavesti ne da izboriti z razumom. Odložili bomo orožje razuma, kajti s harmonično silo evolucije nima smisla tekmovati. Naučili se jo bomo opazovati in ohranjati usklajenost z njo.
Najprej bomo postali Opazovalec in kasneje Mojster življenja. To je stanje zavesti in tega se ne da, niti se ni treba naučiti. Tudi gosenici se ni potrebno naučiti postati metulj. Preobrazba ni izbira. Vse to je že del nas, samo prišlo še ni v ospredje našega bivanja.
V otroštvu so nam starši v nekem smislu mali bogovi. Bogovi, kamor se lahko zatečemo, ko pričakujemo, da bodo prevzeli odgovornost za naše življenje. Oni vse vedo in vse uredijo, tako da nam je udobno. Potem nekoč čisto neopazno prevzamemo njihovo mesto. 
