Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Otrok-Odkrivanje-Spolnosti-Pogovor

Kako otrokom pomagati pri odkrivanju spolnosti ponedeljek, 29. januar 2018 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Tomaž Gerdina v Vivi www.viva.si Izpoved očeta Kako otrokom pomagati pri odkrivanju spolnosti, da se ne bodo zapletli v razmere, ki lahko povzročijo težave, kot so nosečnost in spolno prenosljive bolezni? Kar je šele polovica tveganja. Glavno jih čaka v odnosih, ki prinašajo vse, zaradi česar je vredno živeti, a jih ljudje tako zlahka zbanaliziramo ter v njih povzročamo ali doživljamo trpljenje. Če pobrskam po sebi, lahko iskreno odgovorim, da nimam pojma. Vem le, da za vsakega otroka (kot tudi odraslega) veljajo drugačna pravila, tako zaradi razlike v letih in s tem odraslosti ter sposobnosti sprejemanja informacij kot tudi zaradi različnosti značajev, odnosa do sveta, zanimanj in predvsem okolja, ki nekaj sprejema in nečesa ne. Če niti ne omenjam, da se z vsakim naslednjim otrokom nekoliko spremenimo tudi sami – nove izkušnje s svetom in z otroki nas namreč (pre)oblikujejo. Kar koli skušam otrokom povedati, je praviloma nenačrtovano, pravi trenutek in vsebina prideta sama od sebe, na meni pa je, da ju zaznam. Najstarejši je star enaindvajset let, srednji deset, najmlajša šest. Prvi je že nekaj časa, kolikor vem, vsaj pet let, spolno dejaven; nekaj let je hodil s punco, s katero sta nekaj časa celo živela skupaj. Drugega bodo že kmalu v družbi deklet, sploh kako leto starejših od njega, po vsem telesu zalivali hormoni. Najmlajšo še vedno mikajo dojke, obenem pa vzdihuje ob pravljicah, v katerih se med princem in njegovo izvoljenko vse izteče, kot se pač izteče v pravljicah. Vprašanje spolnosti je prvič vzniknilo, ko sin ni mogel potegniti kožice čez glavico. Predlagal sem mu, naj jo v kadi s toplo vodo vleče gor in dol, pa bo bolje. Če se prav spomnim, je bilo to v predšolskem obdobju. Kmalu za tem sem ga vprašal, ali ve, kako pridejo na svet otroci in kakšne so razlike med fanti in puncami. Vedel je vse, tudi to, da je treba luleka nekako spraviti v luliko, da imajo fantje semenčice in dekleta jajčeca – in da se morata jajčece in semenčica združiti. Verjetno je o tem slišal od mame ali vzgojiteljice v vrtcu, morda od vrstnika. Rekel sem si, to je to, osnove že pozna. Ko bo čas za druge pogovore, bova nadaljevala. Srednjega so v šoli zalotili, ko so si jih fantje kazali. Bili so organizirani, imeli so straže, da jih ne bi kdo zalotil, za to so vedeli vsi vrstniki. No, zadeva je naposled prišla do učiteljic. Jasno, nastal je vik in krik, starši naj pridejo v šolo, potem pa, da se to ne spodobi, vendar pa razumejo, da se otroci še odkrivajo – in naj ne bova prestroga z njim. In tako smo se spet pogovarjali o lulekih in lulikah in tistih semenčicah in jajčecih. Spet je bila edina ugotovitev pogovorov, da mali ve vse. Mislim, da se s to temo pozneje nismo več mučili. In kar ve srednji, ve tudi mala, saj si vse povesta. Dandanes modri govorijo, da je najprimernejša oblika spolnega opismenjevanja otrok skupno gledanje filmov in pogovori o kadrih z ljubljenjem. Potem sledi tisto, saj veste – tudi očka in mamica tako delata, ker se imata rada. In ker se imata rada, se objemata in poljubljata in dotikata in jima je pri tem prijetno. To počnejo vsi odrasli pari, največkrat tam, kjer jih nihče ne vidi. Tako utrjujejo in si izkazujejo ljubezen … Za pogovore, da včasih ni čisto tako, bo čas pozneje. Da ljubezen ne traja nujno do smrti, otroci dobro vedo že pri šestih letih. Zadnjič so v razredu našega srednjega preštevali, koliko očkov in mamic živi skupaj. Prišli so do tretjine razreda. Vrtčevske statistike ne poznam, vendar se, vsaj sodeč po primerih, za katere vem, ne razlikuje kaj prida od osnovnošolske. Z gotovostjo pa otrokom zatrdim, da imajo starši radi otroke, tudi če ne živijo v istem stanovanju, in da nikoli ne more biti narobe, če se dotikata in objemata dva, ki se imata rada. Starejšemu sem pri približno trinajstih letih med njegove podtaknil devede z eksplicitnim prikazom vseh odprtin in štrlin in vsega, kar je mogoče z njimi početi. Zdelo se mi je bolje, da gradivo izberem jaz, kot da bi iskal on in našel kaj, kar bi ga utegnilo zbegati. Postopek je bil očiten, temu ni bilo kaj dodati. Menim, da sem s tem opravil – no, verjetno je pred tem že sam naletel na kaj podobnega. Če me je pozneje kaj povprašal, sem mu že odgovoril, napletel, kar vem, in zblefiral, česar ne vem – ali pa sem ga napotil na literaturo. Te »tehnične informacije (ne vem, kako naj jim rečem drugače) se mi ne zdijo kdo ve kako pomembne, poleg tega so na voljo povsod, tako slike kot opisi in filmi. Pomembneje je, da otrok ve, kaj je varna spolnost, predvsem pa to, da je spolnost vedno odnos (čeprav vsakič drugačen), iz katerega se lahko razvije marsikaj čudovitega, a tudi neprijetnega. Starejšemu sem že od prvih ženskih obiskov naprej, kar se je zgodilo okrog petnajstega leta, vsakič, ko je zvečer odrecitiral, da gre s prijatelji ven, zatulil: »Vzemi s sabo kondom! Pokaži, ali ga imaš!« In mi ga je pokazal. Takrat mu je šlo to na živce, jaz pa sem mu dal za pijačo in me ni več skrbelo. Do zdaj se je torej obneslo. Enako kot vsem se je tudi njemu v tistih letih zapletalo: zaljubljal se je in bil včasih zavrnjen, vanj so se zaljubljale, on pa jih je občasno ignoriral. Imela sva srečo, da sva bila na skupni frekvenci. Samoumevno je bilo, da so se drame razpletale med pogovori ob jutranjem čaju ali ob dolgih večerih, ko se je vrnil domov z novo ljubezensko prasko. Skoraj vedno se je končalo s tem, naj bo, kakršen je, naj čim manj blefira, upošteva drugega ali drugo in da bo za to enkrat nagrajen, drugič morda zavrnjen. In da je tako vedno bilo in vedno bo. Z vsakim letom sva bila intimnejša, pogovarjala sva se o vsem, o različnih stopnjah odraščanja, ki se pri vseh ne začnejo in končajo enako, sploh pa ne sočasno. In o statistikah, tako uradnih kot tistih, ki jih napletajo vrstniki in s katerimi si praviloma težko pomagaš, predvsem pa te ne smejo preganjati, saj veste, velikost, pogostost, uspešnost, načini … Potem sva menila o zaljubljenosti, ljubezni, spolnosti kot begu pred drugim, saj z drugim zadovoljuješ predvsem sebe, pa o odnosih z več spolnimi partnerji v istem obdobju. Postal je, tako se zdi, monogamen: ko je z enim dekletom, mu druge ne hodijo po glavi, vsaj ne toliko, da bi skušnjavam podlegel – razen morda v mislih. Če sta se dogovorila za zvestobo, to med njima drži. Ne vem, ali je smiselno definirati način, kraj in obdobje pogovorov, ne vem, ali je prav, da desetletniki gledajo porniče oziroma kdaj je pravi čas za to, če sploh kdaj. Eni so bolj plašni, drugi manj, eni bodo vse življenje preživeli z istim partnerjem, drugi jih bodo menjavali, vse dokler se ne bodo, če sploh kdaj, ustalili, eni bodo trzali na isti spol, drugi na drugega, za ene bo spolnost bolj, za druge manj privlačna, nujna in usodna. Otroci vse to vidijo, o tem slišijo v družini, marsikaj izvedo iz medijev, od vrstnikov in od kdo ve kod prinašajo pogosto izkrivljene podobe … Sam jim povem, kako je s tem v mojem vrednostnem sistemu: da je ljubezen vedno fajn, da včasih boli, a je tudi tako še vedno bolje, kot če je sploh ne bi bilo, da je praviloma dovoljeno vse, kar nikomur ne škoduje, da včasih niti odrasli ne vemo, kje bo bolelo in kje ne, pa kljub zapletom ne nehamo iskati topline, nežnosti, vznemirjenja in tistega pravega ali prave. In da so vsa druga veselja pravzaprav le bled nadomestek za ljubezen. Predvsem pa, naj si svoje vrednote ustvarijo sami. Tehnik čustvenega zadovoljevanja partnerjev je na tone. Nisem poklican, da bi o tem razpredal, niti ne bi vedel kaj prida povedati, da le nikomur ni hudo oziroma mu je hudo le toliko, da hoče še. Kdaj bo otrok prvič spal s kom, torej se dol dajal, se mi niti ne zdi tako pomembno, če ne bo šlo za nasilje ali duševno zlorabo, predvsem pa, če bo natančno vedel, kaj to prinaša v paketu – odgovornost. Lahko prinese nosečnost, bolezen, uničujoče razmerje in verjetno še kaj, pred čimer se je mogoče zaščititi, zlasti pa veliko lepega. In nekako ne dvomim, da bodo otroci pred tem in drugimi velikimi koraki ali težavami, denimo v šoli ali med vrstniki, prišli po nasvet k meni, če si bom to zaslužil. Ne more škoditi, če se starši poučimo o tem, kako v različnih obdobjih govoriti z otrokom, če preberemo kako raziskavo o tem, kaj počnejo otroci in mladostniki, tako da lahko ugotovimo, kaj nam morda prikrivajo, če se posvetujemo s prijatelji ali s kom drugim, ki ima več znanja in izkušenj kot mi. Odločitev pa namesto otrok ne moremo sprejemati, ne moremo jih zaščititi pred vsemi bolečinami, na nas je, da jim ponudimo ramo v tolažbo, jih poslušamo in predvsem odgovarjamo, kadar nas vprašajo ali pa opazimo, da jim nekaj ne štima. Skoraj prepričan sem, da jim bo vsakič znova spodletelo bolje, kot je nam. Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog