V osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju sem prav v vsaki generaciji srečevala mladostnike, ki so se kakor koli samopoškodovali – na primer: s povzročanjem opeklin, z udarjanjem ob ostre in trde predmete z deli telesa (glavo, roko, nogo ...), s praskanjem ali preprečevanjem celjenja ran, s puljenjem las, s samougrizi, z zbadanjem (ob uporabi noža, igle ali šestila), z rezanjem ali celo z namernimi zlomi kosti.
Čutila sem, da se poškodujejo, ker jih »boli duša«. Sami pravijo (tako lahko beremo na forumih), da s psihične bolečine preusmerijo pozornost na fizično in da od začetka bolečin sploh ne čutijo, kasneje pa jim prav fizične bolečine prinašajo občutke pomiritve, notranjega miru, primerljivega z zadovoljevanjem osnovnih potreb (na primer po hrani).
Takšno vedenje mladostnikov je sicer nesprejemljivo, vendarle si okolica – starši, skrbniki in učitelji pogosto zatiskajo oči. O samopoškodbenem vedenju in o travmah posameznikov, ki jih razrešujejo na tak način, zagotovo vemo premalo. Ne moremo si zamišljati, da nekdo namerno poškoduje svoje telo in da tako poškodovanje ni posledica nesreče.
Pa tega ne počnejo le mladostniki – temveč tudi otroci, študentje in celo odrasli! Med njimi je kar tri četrtine deklet. Nemalokrat gre za posredno povezavo z nesprejetostjo v družbi, zanemarjanjem, neuspešnostjo, zlorabljenostjo in celo z odvisnostmi od alkohola, drog ... Statistike še kažejo, da je okoli štirideset procentov posameznikov s samopoškodbenim vedenjem vsaj enkrat poskušalo narediti samomor. Vendar je resnica tudi ta, da posameznike taka oblika vedenja ohranja žive in jih odvrača od najhujšega.
Ne samo pri nas – tudi v drugih državah je tega zelo veliko. Posebej izstopajo Združene države Amerike, Velika Britanija in Francija. Marsikatere znane osebnosti so (vsaj nekaj časa) na tak način razreševale svoje notranje krize – med njimi: princesa Diana, Angelina Jolie, Johny Depp, Amy Winehouse …
Takšne oblike vedenja, ki imajo za posledico samopoškodbe, so vsekakor posledica izredno močnih, neobvladanih čustev: razdraženosti, besa, razdvojenosti, nemoči, jeze, strahu, brezizhodnosti in sovraštva – tudi sovražnosti do samih sebe. Od začetka so takšne oblike mladostniku kot samopomoč, občutek notranjega nadzora nad sabo ali izhod v sili, kasneje pa lahko postanejo celo ustaljena oblika razreševanja notranjih napetosti, stresa, depresij in stalna pot za trenutno pomiritev.
Kaj lahko napravi okolica? Opazujte in se veliko pogovarjajte. Tudi na zunaj je mogoče prepoznati nekatere posredne in neposredne znake, kot so: izogibanje druženju z vrstniki in z drugimi ljudmi – celo samoosamitve, prekrivanje ran z rutami ali trakovi, nošenje oblačil z dolgimi rokavi ali hlačnicami (četudi je vroče), pogoste nerazumljive poškodbe (ureznine, modrice, zlomi), nejasne oziroma slabo pojasnjene poškodbe.
Mladostniki se poslužujejo različnih metod samopoškodovanja, vse pa imajo izvor v želji po pridobivanju pozornosti, po bližini, ljubezni in naklonjenosti. Prav je, da čim prej prepoznamo njihova sporočila in jih sprejmemo kot obliko alarmnega vedenja. Lahko pomagamo, če reagiramo z globokim razumevanjem čustvenih stisk in če razumemo, da lahko vsako naše prizadevanje za takojšnje prenehanje takšnega ravnanja vodi v neuspeh, razočaranje ali celo zmotno prepričanje, kako ne moremo pomagati. Težave in stisko je mogoče oceniti le s pomočjo iskrenega in zaupnega pogovora.
Samopoškodbeno vedenje je običajno zelo zapleten proces. Sprejmimo ga kot klic na pomoč. Zadržimo se in ne uporabljajmo agresivnega, posmehljivega komentiranja ali reagiranja s prepovedmi. Primernejše oblike so: spoštljiv in sočuten pogovor s postavljanjem neobtoževalnih vprašanj, poslušanje z vživljanjem v čustvovanje, razumevanje stiske in priznavanje psihičnih bolečin takega posameznika.
Zagotovo je prava pomoč tudi obisk psihoterapevta, psihologa ali klic na katerega od svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše. Za začetek pa lahko kliknete tudi na mladinsko spletno svetovalnico To sem jaz, ki omogoča anonimno posvetovanje s strokovnjaki – www.tosemjaz.net in tako ustavimo epidemijo samopoškodovanja, ki se zmeraj bolj širi tudi po Sloveniji.
V osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju sem prav v vsaki generaciji srečevala mladostnike, ki so se kakor koli samopoškodovali – na primer: s povzročanjem opeklin, z udarjanjem ob ostre in trde predmete z deli telesa (glavo, roko, nogo ...), s praskanjem ali preprečevanjem celjenja ran, s puljenjem las, s samougrizi, z zbadanjem (ob uporabi noža, igle ali šestila), z rezanjem ali celo z namernimi zlomi kosti. 
