|
||||||
|
|||||||
Želja po osrečujočem partnerskem razmerju je običajno na samem vrhu lestvice prioritet, ki si jo sami postavimo kot pogoj za srečo. Primernega partnerja razumemo kot prvi kamen, ki je potreben za izgradnjo palače našega srečnega življenja. Le redkokdaj iščemo druge elemente izpolnitve in če že, so to le nadomestki, ker pri prvem nismo imeli sreče.
Če nam usoda ni namenila partnerja, kot smo si ga zamislili, bomo v srcu čutili neizpolnjeno praznino – zevajoči vakuum, ki ne glede na morebitne nadomestke ves čas vztrajno kliče po izpolnitvi.
Koliko jih je povsem srečnih s svojim trenutnim odnosom ali “neodnosom”? Iskreno! Ne veliko – saj ne iščemo le nekoga, ki bi bil ob nas, temveč iščemo partnerja, ki bo izpolnil določena ne ravno skromna merila.
Kdo jih pa lahko izpolni? Dobro bi se bilo vprašati še, ali jih morda izpolnjujemo mi sami? Smo mi lahko dovolj dober partner drugim?
Kaj odseva potreba po partnerju?
Odnos med moškim in žensko si lahko razlagamo kot sociološko potrebo ali le kot potrebo po potešitvi strasti – vendar je oboje dejansko le bleda senca resničnega pomena te zagonetne medčloveške povezave. Kaj je torej ključno?
Zajec ne tiči za grmom naših fizičnih potreb, niti za grmom naših psihičnih potreb, čeprav se listje obeh grmov močno trese …
V resnici gre za potrebe duha – potrebe po uskladitvi z drugimi, po prepoznavanju in doseganju enotnosti, po odkrivanju samega sebe in resničnega misterija življenja. Ker pa je naša zavest trenutno še precej “zemeljska”, se ta resnična potreba lahko izraža le na nižjih dimenzijah – prek psihe in telesa.
Želja po uresničitvi osrečujočega razmerja je torej klic naše duše, ki se iz skritih globin prebija skozi številne plasti naših iluzij. In tudi če se na svoji poti na površje “umaže” s prahom vseh prepotovanih slojev, še naprej ostaja močno in vztrajno gibalo človekovega vzpona proti popolnosti … Ta popolnost pa se nam zaradi svoje čistosti še izmika in zato hrepenimo le po njenih sencah. Tako je tudi potreba po “popolnem” partnerju in srečnem partnerskem odnosu ena od tovrstnih senc.
Pot k popolnosti, ki si jo vsak zdravi posameznik tako zelo želi, dejansko pomeni pot vzpona naše zavesti, da bi nato popolnost lahko udejanjili. To ni pot, ki bi jo izbralo le nekaj posameznikov, temveč nuja, ki vlada celotnemu obstoju – in je zato pot za vse. Nekateri so to spoznali in prizadevno hodijo po njej … Drugi do teh spoznanj še niso prišli, vendar kljub temu stopajo v isti smeri – in čeprav s tančico materializma, poveznjeno prek oči, in z nekaj več prejetimi udarci, tudi oni hodijo po poti nujnosti. Po njej pa jih prav tako vodi Ljubezen, vendar je ta v tem drugem primeru lahko prisotna le s svojim meglenim odsevom – željo po pozornosti, potrditvi, ugodju …
Ljubezen kot “vezivo” kozmosa
Ljubezen ni čustvo, je moč, ki vsemu daje smisel. Vse usklajuje, njeni skrivnostni zakoni pa vsa živa bitja povezujejo v eno samo življenje v svojih mnogoterih izrazih. Kako namreč ne bi videli rok in nog kot delov istega organizma? Če udi delujejo ločeno, bodo nesrečni – roke same ne bodo nikamor prišle, noge ne bodo dobile hrane … Če pa delujejo tako, da si naloge delijo in prispevajo k celotnemu organizmu vsak v skladu s svojimi danostmi, potem bo celota srečna in vsak posamezni del bo prav tako srečen. Na isti način smo vsi mi del širšega življenja in naravno je, da delujemo enotno.
Na tak složen način pa se z drugimi lahko povežemo šele takrat, ko dosežemo določeno notranjo moč, dobroto in modrost – takrat smo lahko avtentični in hkrati naravno povezani z drugimi.
Tako zrelo stanje je večini tuje, vendar nas ljubezen kljub temu vodi prav do tega – vse nas vodi proti istemu, enemu edinemu cilju – k popolnosti.
Dva načina delovanja ljubezni
Stari Rimljani so si to moč povezovanja razlagali prek Venere, boginje ljubezni. Vendar so poznali dva njena vidika. Eden je njen čisti “nebeški” izraz – Venera Uranija, drugega pa predstavlja njena “zemeljska” senca – Venera Pandemos, ki se izraža prek naših instinktov (čustev, misli in telesa), torej prek dimenzij, na katerih se naša zavest zadržuje večino časa.
Venera Uranija
Če na drugega gledamo kot na samega sebe, če Ljubezen gojimo zavestno, ta v nas spodbudi višja in subtilna čustvena stanja – kot so sočutje, razumevanje, požrtvovalnost … Naša dejanja so posledično takšna, da povezujejo in izboljšujejo našo okolico. Torej vodijo k veliki enotnosti …
Venera Pandemos
Zanimivo, da je ljubezen kot kozmična moč v nas prisotna tudi, če imamo svoje duhovne oči zaprte in zato le drvimo skozi življenje v iskanju zadovoljitve … V tem primeru je ljubezen prisotna v svojem nižjem vidiku. Takšna ljubezen še vedno deluje kot sila, ki nas želi povezati, pa tudi če zaradi zadovoljitve strasti, pa tudi če zaradi osamljenosti, ali zaradi egoistične želje po tem, da bi nekdo za nas skrbel – v vseh teh primerih namreč za srečo potrebujemo druge.
V veliki meri za svojo srečo nekaj pričakujemo ali zahtevamo od drugega. Bodimo iskreni in priznajmo si, da večinoma vstopamo v odnos predvsem zato, da bi nekaj pridobili. V primerjavi s tem je zanemarljivo naše dajanje, pri katerem bi nam bilo v zadovoljstvo že samo to, da je drugi srečen. Še to malo pa pogosto zbledi, ko mine zaljubljenost.
Ker ima drugi podobne sebične želje, pride do konflikta, in če vsaka stran le zahteva svoje, bo zveza zagotovo razpadla.
Ker ne moremo drugega samo črpati, mu zato, da bi ga obdržali, nekaj začenjamo v zameno tudi dajati. Če je to naš edini motiv dajanja, pride v odnosih do trgovine. Res, nič kaj romantično, vendar imenujmo to pogosto obliko odnosa s pravim imenom. To še ni Ljubezen, kvečjemu preračunljivost. Tak odnos dveh središč, dveh nase osredotočenih partnerjev pa kljub vsemu ne bo nobenemu prinesel želene sreče.
Dokler ne presežemo egoizma, dokler se dve središči ne povežeta v eno, ne bomo povsem srečni. Ko to uvidimo, se začne zahtevno prilagajanje. Morali se bomo spremeniti – predvsem pa bomo morali začeti odpravljati svoje pomanjkljivosti – eno po eno, počasi in postopno vse do zadnje … Če se to zgodi, partnerja začenjata odkrivati trdnejše vrednote in jih zamenjujeta s tistimi, ki so se do sedaj izkazale kot razdiralne. Ljubezen postaja vse čistejša in omogoča rast obeh. Komur uspe slediti njenim zahtevam, ta bo nagrajen s srečo in modrostjo.
Pot se začne s Kupidovo puščico
Prva iskra, ki vname naš čustveni ogenj, pade kot strela z jasnega. Ni potrebnih velikih romantičnih okoliščin … Le prva priložnost se pojavi in že smo kakor obsedeni. Obsedenost bo že pravilen izraz, saj resnično ne gre za naše stanje, temveč impulz od zunaj, ki nas včasih prav obnori, nekaj časa traja ter nas nato zapusti …
To je močan impulz, ki je potreben, da približa dva ločena svetova in ju medsebojno poveže. Zaljubljenost je pri starih Rimljanih predstavljal Kupid ali Amor, ki je otrok bogov, in je zato le nezrel odsev božanske ljubezni. Ker pa kljub temu v njem “teče božanska kri”, v tem omejenem času, ko smo pod vplivom njegove puščice, drugega res ljubimo, in to skoraj nesebično, včasih celo bolj kot samega sebe. Zanj bi vse naredili, če je treba, bi se odrekli tudi sebi … Drugega vidimo kot del sebe, med nama ni razlike, sva eno. Res ideal ljubezni, vendar kaj, ko to še ni naše naravno stanje …
Poleg tega brez drugega zdaj ne moremo. Življenja brez njega si ne moremo več predstavljati – če ga ni, se počutimo, kot da bi nam odstranili okončino – boli. Morda bi se zanj zares odrekli vsemu, vendar ga drugemu kljub temu ne bi prepustili … Tudi, če bi bilo to za vse – razen za nas – najboljše. V tej naši prekomerni navezanosti in nesamostojnosti je mogoče prepoznati rahlo sled sebičnosti in to, da je Kupid le otrok …
Kupid je silovit, zato da bi približal dva tuja si svetova. Ni malenkosten, v drugem vidi le to, kar je božansko, kar je lepo, vse ostalo je nepomembno. Ko smo zaljubljeni, nas nič in nihče ne ustavi, ne mnenja drugih, ne grožnje … niti zavrnitev ljubljene osebe. Naprej se prebijamo kot težek oklepnik, neustrašno in vztrajno, da bi dosegli cilj – srce bližnje osebe. Ne glede na vse ovire, ki ločujeta ta dva svetova, je pomembno le to, da se srečata in spoznata.
Tedaj, ko sta dve duši ena ob drugi, Kupid ni več potreben. Zaljubljenost popušča, z njo pa tudi zaslepljenost in čarobnost. Odšlo je nekaj silovitega, vendar to nekaj nikoli ni bilo naše, zato ne tarnajmo nad “izgubo”. Zaljubljenost je res močna, vendar še vedno le blagi odsev tistega, kar bi po odhodu tega dajmona morali zgraditi sami …
Dve bitji sta se srečali in sedaj je odvisno le od njiju, ali se bosta povezali, ali se bosta uskladili.
Ples Venere in Marsa
Ko nas zaslepljenost zaljubljenosti zapušča, postajajo vse očitnejše slabosti in potreba, da se z njimi soočimo. Nastane razmerje, bogato s privlačnimi čari, vendar tudi posejano z veliko kamenčki, ki partnerja zbodejo, vsakokrat, ko se želita stisniti eden ob drugega. Ti kamenčki so naše pomanjkljivosti – naše razvade, nenadzorovani instinkti, neprilagodljivost … Tudi če smo sami do svojih slabosti popustljivi, drugi do njih ne bo.
Bolj ko se medsebojno približujemo, bolj nas kamenčki bodejo. Na začetku, ko je spomin na Amorjev Ideal in na lepe trenutke še živ, lažje potrpimo, sčasoma pa toleranca le pada …
Zato ne preostane drugega, kot da kamenčke odstranimo. Nastane potreba po odpravljanju lastnih pomanjkljivosti. To pa pomeni, da v vsakem človeku nastopi boj s samim seboj. Pride do zunanjih konfliktov in notranji bitk − Mars1 se aktivira.
Tak boj je težak in če bi bile v odnosu le zahteve, brez lepot, ki so nas pritegnile skupaj, v njem ne bi vztrajali. Nikakor ne bi zdržali teh bitk, če ves ta težki čas ne bi bili prisotni tudi Venerini čari, ki držijo partnerja skupaj. Pride do plesa Venere in Marsa – ljubezni in boja, dveh navideznih nasprotij, ki pa eden brez drugega ne moreta. Mars razbija vse staro in slabo, Venera pa povezuje v novo in boljše.
Ljubezen daje zahteve – mi moramo rasti
Ljubezen je vstopila v naš svet, zamaskirana v želje in strasti, nas pretentala in zagnala skriti mehanizem rasti, v katerem postajamo boljši človek. Nebeški valček Venere in Marsa vrti mlinček ljubezni, ki v nas tre vse odvečno – melje in melje, vse dokler ne ostane le hranljivo in vitalno zrno brez odvečnih lupin, ki tako počasi odpadajo z nas. Ko vse naše zunanje iluzije odpadejo, ostane le čisto srce. Človek doseže svojo izpolnitev. Ni več egoist, temveč iskreno odprt do drugih.
Ne le, da se lahko poveže z drugim človekom in zgradi lep, harmoničen odnos – tedaj se krog dveh lahko širi naprej – povezuje se tudi z drugimi in z vsemi skupaj spleta srebrne niti enega velikega Življenja.
Venera in Mars sta ga očistila, Ljubezen v človeku je snela svoj zemeljski ovoj in sedaj iz njega sije in deluje le še čista Venera Uranija.
Stanje, ki smo ga dosegli, je sedaj naše realno, zasluženo zrelo stanje. Ne potrebujemo več zunanjega Kupidovega vpliva, ni se nam več treba prestreljevati z njegovimi puščicami – z zaljubljenostmi, ki so le prividi božanske sreče – in če te zlorabljamo, nam le jemljejo čas in nas kakor droge pretvorijo v robotiziranega človeka, ki ves čas išče zunanje dražljaje, ker ni sposoben notranje izgradnje.
Pot Ljubezni je težka, konstantna in dolga, vendar je nagrada vredna vsega truda. Vse kratkotrajne in relativne vrednote, vse to, kar pustimo za seboj, zamenjajo novi, trajnejši in globlji čari.
Kakšni? Poskusimo in odkrili bomo.
Če do nebeškega plesa v nas ne pride
Omenjeni zaključek je spodbuden, vendar se vsaka pot ljubezni ne konča tako. Potek poti je kljub vsemu odvisen od nas, od naših izbir in naših zavestnih notranjih sprememb.
Kritičen je čas Kupidovega odhoda. Če se takrat Mars in Venera v nas ne zavrtita v nebeškem valčku, če takrat ne vložimo energije v nadaljnjo izgradnjo zveze, se samo po sebi nič ne bo zgodilo … Ostala bosta le praznina in razočaranje. Odnos bo postal površinski in vse bolj se bomo oddaljili od notranjega človeka.
Morda bomo še naprej iskali čustvene senzacije, a nikoli več ne bomo našli Amorčka, še manj pa božansko Venero.
Na žalost je to najpogostejši pojav …
Pot velikega zakona
Pot partnerstva ni pot do sreče, je pa partnerstvo eno od številnih področij, ki nam lahko omogočijo rast − in s tem posledično večjo srečo. Torej v zakonu sreča ni cilj, temveč je sreča posledica globokih odnosov.
Celotno življenje prežema ista moč Ljubezni, moč, ki oživlja naše najhumanejše vzgibe. In ko ta, ne glede na področje, zaživi, nas privede do sreče.
Ne moremo zahtevati ali izsiliti takega partnerja, s katerim bo možna izgradnja skupne poti, lahko pa živimo v skladu s svojimi najvišjimi vzgibi, ne prodamo sebe, in prej ali slej bodo stopili v naše življenje tisti, ki sanjajo podobno kot mi. Morda tako srečamo tudi nekoga, ki bo pripravljen z nami hoditi z ramo ob rami v isto smer in ki bo z nami delil preostanek življenjske poti. Zavestno, v večji harmoniji in z manj kaosa.
Pot Ljubezni je dolgotrajna, “eksperimentalna” pot in vsako napačno vrednoto posebej je treba kot tako tudi prepoznati. To pa pomeni vsakokratno srečanje z bolečino. Vendar se je mogoče marsikateremu neprijetnemu položaju izogniti, še preden do njega pride. Za to pa moramo sneti temna očala materializma in prepoznati neizbežno pot, prepoznati moramo našo pravo naravo v svoji najčistejši obliki in se jo truditi izražati. To je zavestna pot Ljubezni.
Pot je začrtana – na nas je le, da izberemo način potovanja.
Andrej Praček
Vir: akropola.org
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Osrecujoc-Partnerski-Odnos-Popolnost
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
