Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Osnovna-Sola-Psihicno-Fizicno-Nasilje-2

Psihično in fizično nasilje v osnovnih šolah (drugi del) četrtek, 28. januar 2016 @ 05:02 CET Uporabnik: Sonce Žrtev nasilja potrebuje nekoga, ki ji bo prisluhnil, jo poslušal, še bolj od tega pa slišal. Potrebuje nekoga, ki bo videl in občutil njeno stisko. Potrebuje nekoga, ki jo bo objel. Potrebuje nekoga, ki ji bo verjel in ne nekoga, ki ji bo pridigal, dvomil vanjo ali ji razlagal, kako je treba. Žrtev nasilja ne potrebuje ponavljajočih se nasvetov, potrebuje oporo in podporo. Potrebuje otroštvo. Smeh. Veselje. Izgubljanje v otroških igrah. Svoj prostor. Svoj svet. Potrebuje starše, katerim lahko zaupa svojo stisko, ne da bi jo ti takoj začudeno spraševali  zakaj jim tega ni povedala že prej. Otrok večkrat ne ve, zakaj nečesa ne pove. Pa tudi če ve, ga je verjetno strah reakcij staršev. Otrok na nezavedni ravni skuša predelati travmatičen dogodek ali ga izključiti in nanj pozabiti. Včasih mu to uspe in zajadra v življenje brez večjih brazgotin, včasih pa, ko se nasilje nadaljuje, mu to ne uspe. Ampak, poudarjam, z otrokom ni nič narobe. Tudi, če nečesa ne pove staršem ni narobe. To še ne pomeni, da rad laže ali da staršem nekaj nalašč prikriva. Ko otroka vprašamo, zakaj ne pove doma, kaj se mu v šoli dogaja, je to zanj zelo težko vprašanje. Otrok, kot rečeno, potlači travmatičen dogodek, ker je resnica zanj preveč boleča in ker ne ve kako bi se z njo spoprijel. Ve le to, da se ne želi vrniti v šolo. Tudi, ko ga vprašamo, zakaj se reže, dejansko ne ve odgovora. Še sebi ne zna tega razložiti, kaj šele staršem. In če se otrok samopoškoduje, to počne nezavedno, da se pomiri, da za kratek čas preusmeri misli, da pozabi na duševno stisko. Če v svetu odraslih ni dovoljeno, da ubije nasilneža, se bo rezal; če ni dovoljeno, da ga je strah, se bo rezal; če ni dovoljeno, da bi se rezal, bo pa bruhal. Otrok si sam poišče ventil, da se osvobodi čustvenega ujetništva. Že samo žaljivi stavek lahko spremeni otrokov pogled nase, kaj šele nasilje, ki se leta in leta ponavlja. In narobe je, če odrasli zaradi samopoškodovanja potem dvigujejo preveč nepotrebnega prahu in otroka takoj okličejo za duševnega bolnika ali za potencialnega samomorilca, ki ga je treba vseskozi nadzorovati; nekatere otroke tudi hospitalizirajo, kar jim povzroči še dodatno travmo. Otroci takrat razumejo, da z njimi res ni vse v redu.  Žrtvam nasilja učitelji neredko očitajo šolski neuspeh, upor, molk, slabe ocene, nezbranost, nesodelovanje, celo odsotnost s pouka. Ne samo očitajo, večkrat so tudi okregani zaradi svojega »neprimernega« vedenja. Dogaja se tudi, da otroka, ki je žrtev nasilja okrivijo, da je on tisti, ki izziva sošolce in mu s tem dajo vedeti, da si pravzaprav zasluži neko obliko kaznovanja. To se dostikrat zgodi, ko se žrtev želi postaviti zase ali drugače rečeno, ko se brani. Po eni strani mu odrasli svetujejo naj udari nazaj in naj ne bo strahopeten, po drugi strani pa ne odobravajo fizičnega obračunavanja. Nekateri mu spet govorijo, da se ne sme umikati in pri tem niti ne pomislijo, da se lahko zgodi, da bodo sošolci (praviloma več njih na enega) z njim še bolj brutalno obračunali. Otrok postane zmeden. Ne ve kaj bi, ker dobiva od različnih ljudi različne informacije in nasvete. Rad bi vsem ustregel vendar ne more. V tej igri izgublja stik s sabo, izgublja sebe. Zato se umakne v svoj svet, ker tam ima mir, tišino, varnost.  Večkrat se zgodi, da se v otrocih, ki so žrtve nasilja ukorenini občutek, da so problem oni, torej da je problem v njih. Kako lahko potem od takega otroka pričakujemo, da bo skozi otroštvo razvil zdravo samozavest, če so mu samozavest pohodili, še preden se je zavedal, da jo sploh ima. V otroku je, verjemite, najlažje ubiti voljo do življenja, mu uničiti vse upe, želje, ker se njegova samozavest šele gradi, ker se še ne zna postaviti zase in ker še ne ve kaj je prav in kaj ne, ne ve česa je dejansko sposoben. Nekateri otroci se ne znajo zaščititi pred nasiljem. Če nimajo opore ne v družini in ne v šoli si bodo, še enkrat ponavljam, varnost na nezavedni ravni našli drugje. Morda bodo za občutek varnosti morali poseči po avtodestruktivnih vedenjih, pa vendar se zavedajmo, da gre le za otroka, ki bi rad v miru in veselju preživljal svoje otroštvo. To si zasluži vsak otrok. Voljo do življenja v otroku odrasli lahko ubijejo v enem samem dnevu, samozavest pa si bo pridobival potem vse življenje. Ko bo žrtev malenkost starejša, ne bo več verjela lepim in spodbudnim besedam o sebi. Nasilje povzroči verižno reakcijo negativizma na vseh področjih življenja. Ne moremo graditi hiše, če so temelji porušeni, kajne? Ne moremo poleteti na preluknjanih krilih. In zakaj je strah tako nesprejemljiv? Včasih dobim občutek, da je strah nezaželen, da je to slabo čustvo, da je strah odraz šibkega značaja itn. Nemalokrat slišim nasvete odraslih,  da bi bilo za žrtev nasilja dobro , če premaga strah in to na način, da udari nazaj, kajti samo na tak način se bo utrdila in ustavilia povzročitelja nasilja. Pa se res nasilje rešuje z nasiljem? Je to rešitev? S tem nasvetom spet zgrešimo, ker sporočamo otroku, da še tega ni zmožen storiti, kar pomeni,  da je res nesposoben. Kaj pa če se otrok ne upa udariti nazaj? Zakaj otroka naj ne bi smelo biti strah? Strah je čustvo kot vsako drugo. Že kot majhne nas učijo, da je strah treba zatreti. Jezo prav tako. Sovraštvo pa sploh. O gnusu, da ne govorim. Kako poučno! In ko se otrok začne samopoškodovati se kot luč zasveti starševsko presenečenje in spet je otrok kriv, čuden, bolan, moten. Še eno vprašanje se poraja, zakaj iz konfliktnega okolja zmeraj odstranijo žrtev; zakaj mora žrtev spreminjati okolje, šolo, sošolce in se mu poleg obstoječih travm povzroči še dodatni stres, trpljenje? Žrtev nasilja se tudi brez tega ves čas počuti izločenega. Če pa mu isto sporoča tudi okolica, bo prepričanje o svoji ničvrednosti ostalo zapečateno za vse življenje. Ne smemo pozabiti, da so me žrtvami pogosto tudi izjemno inteligentni, sposobni, ustvarjalni  in nadarjeni otroci. Vendar se ravno v teh otrocih lahko skriva izjemen talent in potencial; ti otroci bi lahko bili izjemna pridobitev za družbo, čudovita bitja našega planeta, če jih ne bi sošolci ali učitelji povozili in uničili že v osnovni šoli. Tako pa njihov življenjski prostor prevzamejo povzročitelji nasilja, žrtve pa so se prisiljene boriti s svojimi duševnimi stiskami in obiskovati psihologe in psihiatre, tisti bolj občutljivi pa se velikokrat zatečejo v alkohol, droge, čudaško obnašanje, histerijo, narcizem, in se na ta način spoprijemajo z stisko, katero so predolgo časa tlačili v sebi. Rada bi izpostavila še en aspekt nasilja v šolah. Otrok, ki v šoli več let trpi poniževanje in nasilje (pri čemer šola odreagira mlačno, na način, ki da vedeti, da pravzaprav niti ne ve, kako bi bilo treba ukrepati) zasovraži šolo in se je izogiba, kar pa posledično večkrat pomeni tudi njegov slabši učni uspeh. Če na koncu devetletke zaradi prenizkega števila zbranih točk (nizkih ocen) pristane v npr.eni izmed poklicnih srednjih šol (ker nima druge izbire) je denimo njegova želja, da bi postal univerzitetno izobražen državljan brezpredmetna. Te famozne točke ga kot madež, ki ga je nemogoče sprati, spremljajo celo življenje in nenehno vlečejo navzdol. Otrok, ki se je prisiljen vpisati na srednjo šolo, ki ga ne zanima, večkrat odneha, obupa, je ne konča. Zelo majhen procent je takih otrok, ki vztrajajo. Pri svojih željah in sanjah (čeprav je za to potrebna veliko daljša pot) vztrajajo po navadi le tisti otroci, ki imajo starševsko čustveno in pa tudi finančno podporo ter razumevanje.       In na koncu ponovimo: Nasilje v kakršnikoli obliki povzroča tako duševne kot tudi psihonevrotske motnje. Če ni ustreznih preventivnih ukrepov se vse začne že v času, ko bi otrok moral biti še neobremenjen in varen. Potrebno bi bilo preprečiti, da se že tako zgodaj ukvarja s svojimi strahovi in z vprašanji ali je z njim kaj narobe. Zato je nujno aktivno pristopiti k problemu nasilja v šolah in pomagati otrokom-žrtvam; če bi vsak od nas pomagal vsaj enemu, bi dosegli neprecenljiv napredek. Ksenija Jovanović, diplomantka psihosocialne pomoči Društvo Samopodoba Komentarji (0) www.pozitivke.net