Človek se počuti osamljenega zaradi ločenosti v svoji duši. Osamljenost je vrlina duše, ki osebnost spodbuja k ljubezni, ljubezen pa je vrlina duše, ki človeka spreminja v dušo.
Kako se človek spremeni v dušo? Tako da:
razvija svoje telo (Vozilo), osebnost (Glavo) in jaz (Srce),
svoje telo, osebnost in jaz združuje s telesom, osebnostjo in jazom druge polovičke svoje duše.
Pri tem je moder in ljubeč. Moder je glede razvoja svojega telesa, osebnosti in jaza, ljubeč glede združevanja z drugo polovičko svoje duše.
Marsikdo želi postati duša s pomočjo modrostjo, uveljavil se je celo naziv Mojstri modrosti. A to gre le do določene mere, do razsvetljenja. Dalje več ni mogoče, za odrešitev človeške zavesti skozi upanje in zaupanje Srca ne zadošča modrost. Tukaj človek potrebuje ljubezen.
V Sloveniji živita tudi reinkarnaciji dveh nekoč že razsvetljenih oseb, Ivane Orleanske in Helene P. Blavatsky. Njuni življenji potekata mirno, v okviru pedagoškega poklica, ki sta si ga izbrali. A pravi razlog njune sedanje inkarnacije je le eden – ljubezen z dušnim partnerjem, drugo polovičko svoje duše. Brez te združitve njuno napredovanje v dušo oz. Človeško mojstrstvo ne bo mogoče. Zdaj morata obe pozabiti na modrost, ki sta ju dosegli v svojih preteklih inkarnacijah, odpreti Srce svojemu upanju glede dušnega partnerstva (upanju zato, ker sta tudi po Srcu obe Ženski), in ves čas usmerjati pozornost k ljubezni. Kajti z modrostjo življenja enostransko razvijata le svojo dušno polovičko, in to je težja pot razvoja, osamljena (obe sta celo življenje v glavnem brez partnerja).
Morda boš pomislil, da boš ljubezen potreboval po razsvetljenju, do tedaj pa se boš raje razvijal skozi modrost. Kajti ljubezen je nepredvidljiva, naporna, moti duhovno zbranost, razvijanje duhovne budnosti (prisotnosti, zavesti) in sposobnosti (ekstra zaznavanja, darov/sidijev, duhovne sile).
A budnost in sposobnost sta le korak do delovanja. Duhovno delovanje je tisti človekov izziv, ki je preizkus človekove razvitosti.
To je preizkus duše, ki ji človek prepusti svoje bitje, da začne delovati kot duša. Človek, ki postane Mojster, izgubi svoja človeška telesa, in jih nadomesti z dušo. Ki je nevidna, zato si Mojster za delovanje v našem svetu ustvari navidezno telo (majavirupo).
In to je mogoče le tedaj, kadar je duša vsa na enem mestu. Ko se torej rodiš kot enodušno bitje. A kako se boš rodil kot enodušno bitje, če se ne združuješ skozi inkarnacije s svojim dušnim partnerjem?
Kaj ti pomaga, da si se skozi modrost razsvetlil, če zdaj ne moreš odločiti svoje modrosti in preprosto ljubiti svojega neznanega dela duše? Kaj ti pomaga človeška navezanost na svoje življenje, če tega življenja ne moreš srečno združevati z osebo, ki je neznani del tvoje duše?
Zato je lažje napredovati tako, da iščeš ljubezen svoje duše. Modrost ti pri tem pomaga le toliko, da se lažje zaveš dušnih vrlin: ljubezni duše, dušne navezanosti, srčne ljubezni, dušne pravičnosti, srčne pravičnosti, dušne pazljivosti, spoštovanja duše, dušne pomembnosti, dušnega razumevanja, dušne pravilnosti, nove srčnosti, dušne sreče.
Sicer pa je ves tvoj razvoj odvisen od tega, koliko boš sprejemal neznani del svoje duše v svoje življenje in koliko boš pripravljen za to storiti.
Ti ne diši preveč?
To je tvoja karma, ta tvoj upor. Rad bi nadziral življenje, in ljubezen te pri tem ovira. Ljubezen, ki je dušna, je ovira za mirno življenje na tvoji strani duše, ker te opozarja na obstoj in pomen druge strani tvoje duše – njegove, od tvojega dušnega partnerja.
Človeštvo je okvir razvoja vsakega človeka. Zdaj se je človeštvo doživelo razvojni preobrat. Razvito je do te mere, da življenje – razvoj svoje polovičke duše – ni več glavno razvojno človeško gibalo. Zdaj je glavno razvojno gibalo ljubezen – razvoj združevanja z drugo polovičko svoje duše.
Zatorej, kdor išče ljubezen, odslej hodi po poti sreče, kdor išče modrost, hodi po poti karme. Včasih je bilo drugače. V Jezusovi zgodbi se je moralo zatajiti njegovo dušno partnerstvo z Magdaleno, da bi množica lahko razvila ljubezen do Boga, in s tem do sočloveka, brata, ljubezen do ljudi. Zdaj je ta ljubezen civilizacijska norma, naslednji izziv je ljubezen do duše. Zdaj je čas, primeren za dušno partnerstvo, tudi v Jezusovi zgodbi, ki se je končala srečno – Jezus in Magdalena sta zdaj združena v enodušnem Mojstru Jezusu. Čas je, da se zaveš obstoja duše, svoje duše, in začneš iskati svojo pravo ljubezen.
Človek se počuti osamljenega zaradi ločenosti v svoji duši. Osamljenost je vrlina duše, ki osebnost spodbuja k ljubezni, ljubezen pa je vrlina duše, ki človeka spreminja v dušo.
