Vpliv intenzivnega kmetijstva na okolje in možne rešitve
torek, 18. november 2014 @ 22:30 CET
Uporabnik: Sonce
Živimo v 21. stoletju, na Zemlji nas je nekaj več kot 7 milijard, povpraševanje po hrani se povečuje, razpoložljivih naravnih virov je čedalje manj. Intenzivno kmetijstvo ni več model, s katerim bi lahko na zemlji leta 2050 prehranili devet milijard ljudi, ki bodo takrat vsak dan potrebovali 9,8 milijarde kilogramov hrane, kar je skoraj še enkrat več kot jo pridelamo danes. Že danes se vse bolj kažejo njegove pomanjkljivosti, tudi pri vplivih na okolje.
Izkazalo se je, da sta največji problem onesnaževanja monokultura, ki med drugim uporablja ogromno količino strupov, ki svoj cilj (škodljivce, bolezni rastlin) dosežejo le v 2 %, in živinoreja (ne glede na to, ali gre za industrijsko ali ekološko pridelavo).
Zaradi povečane rabe zemljišč iz naslova poljedelstva in živinoreje sežigamo oz. izsekujemo gozdove (FAO - Svetovna organizacija za prehrano in kmetijstvo pri Združenih narodih, je v svoji študiji leta 2006 ugotovila, da 70 % izkrčenega amazonskega pragozda uporabljamo za pašnike in da večino preostalih 30 % izkoriščamo za pridelavo krmil), onesnažujemo prst z umetnimi gnojili, pesticidi in živinskimi izločki ter pogozdujemo, sejemo oz. sadimo monokulturno. Vse to ima močne vplive na okolje, saj zaradi njegove spremembe prihaja do poplav, suš, izumrtja rastlinskih in živalskih vrst, selitev ljudi v velika mesta itd.
Proizvodnja hrane porabi, pa tudi onesnaži do 70 % pitne vode. Živinoreja jo porabi za napajanje živine, čiščenje hlevov, klavnic; poljedelstvo in sadjarstvo za namakanje.
Živinska gnojila, umetna gnojila, pesticidi in fosilna goriva povzročajo emisije amonijaka in toplogrednih plinov, kot so metan, didušikov oksid in ogljikov dioksid.
V celotnem proizvodnem ciklu hrane se porabi ogromno energije za pridelavo (strojna raba za kultiviranje obdelovalnih površin, ogrevanje hlevov, rastlinjakov, posredno tudi proizvodnja kemikalij, strojne opreme, zgradbe), transport in predelavo (uporaba strojev, kuhanje, hlajenje, zamrzovanje) hrane.
Spremembe v kmetijstvu (tehnologija, opuščanje obdelovanja manj primernih zemljišč, uporaba novih kultivarjev in hibridov, vnos alohtonih vrst, intenzivno monokulturno kmetijstvo in gozdarstvo), prekomerno izkoriščanje vrst (npr. za lov), uničevanje naravnih bivališč, razvoj infrastrukture, izsuševanje mokrišč, onesnaževanje okolja z odplaki, izpuhi, pesticidi, umetnimi gnojili, pomanjkljivi nadzorni ukrepi in neizvajanje zakonov – vse to vpliva tudi na biotsko raznovrstnost.
A vsemu temu bi se lahko izognili. Z lokalno, ekološko, biodinamično oz. permakulturno pridelano hrano, pa tudi s hrano, ki je v večini ali povsem rastlinskega izvora:
Lokalna hrana je sveže pridelana hrana v lokalnem okolju, ki od njive do krožnika potuje najkrajši čas. Kot lokalni trg štejemo območje, oddaljeno približno do 60 km. Zaradi kratke poti je hrani zagotovljena svežina, višja hranilna vrednost in s tem kakovost živil, zaradi česa ima tovrstna hrana višjo dodano vrednost in manjši vpliv na okolje.
Hrana in živila pridelana v lokalnem okolju se vključujejo v koncept lokalne trajnostne oskrbe. Lokalno pridelana, predelana in distribuirana trajnostno proizvedena hrana je fizično in cenovno dostopna lokalnemu prebivalstvu in porabljena na lokalnih trgih – od njive do krožnika v lokalnem okolju. Koncept lokalne trajnostne oskrbe je usmerjen v razvoj in rast lokalnega trga za lokalno pridelano hrano. Najboljša, če imamo čas in prostor, pa je seveda samooskrba – lasten vrtiček.
Ekološko kmetovanje se osredotoča na delo skupaj z naravo in ne proti njej, saj zagotavlja pridelavo visoko kakovostne in varne hrane, z bogato prehransko vrednostjo in visoko vsebnostjo vitaminov, mineralov in antioksidantov, a brez topnih mineralnih gnojil, kemično sintetiziranih fitofarmacevtskih sredstev (pesticidov), gensko spremenjenih organizmov, proizvodov, pridobljenih iz teh organizmov ter različnih regulatorjev rasti.
Biodinamika ali biološko-dinamična metoda gospodarjenja je sonaravna metoda kmetovanja, ki upošteva ekološke metode kmetovanja in tudi zakonitosti naravnega gibanja Zemlje in letnih časov. Utemeljil jo je dr. Rudolf Steiner. Biološko-dinamično vrtnarjenje ali kmetovanje je neposredno vezano na naravne vplive, ki se časovno spreminjajo (Lunin oz. Setveni priročnik). Osnova biodinamike so ekološko in biodinamično pridelana semena in sadike, kompost za gnojenje, kolobarjenje ter ustrezni čaji in pripravki za zaščito rastlin. NE uporablja gensko spremenjenih organizmov, razkuženih semen, umetnih gnojil, pesticidov in drugih kemičnih sredstev. Za biološko-dinamične pripravke se uporabljajo sestavine iz mineralnega, rastlinskega in živalskega sveta.
Permakultura je načrtovan sistem, ki poskuša ustvariti trajnostni življenjski prostor (habitat) s posnemanjem vzorcev iz narave. Permakulturo lahko opišemo kot etični sistem načrtovanja, primeren za proizvodnjo prehrane, izrabe prostora ter gradnjo prebivališč. V njej se prepletajo ekologija, pokrajina, ekološko kmetijstvo, arhitektura in agrogozdarstvo. Poudarek ni na posameznih elementih, temveč na povezavah med njimi, pri čemer se doseže sinergijski učinek. Permakultura sloni na pozornem in preudarnem opazovanju narave in naravnih sistemov ter prepoznavanju univerzalnih vzorcev in načel z vključevanjem le-teh v naše okolje.
Rastlinojedci oz. vegani ne uživajo nobenih živil živalskega izvora, med katere sodijo meso (kopenskih in morskih živali), mleko in mlečni izdelki, jajca in med. Prehrana veganov torej sloni predvsem na rastlinski osnovi. Poleg zdravstvenih in etičnih vidikov veganstvo odpira razvoj okoljskemu načinu življenja.
Nekaj razlogov, ki podkrepijo to trditev:
Na enem hektarju zemljišča lahko z različno pridelavo hrane nahranimo različno število ljudi: največ jih bomo nahranili s krompirjem, najmanj pa z govedino. Za proizvodnjo 1 kg mesa potrebujemo od 7 do 16 kg žitaric ali soje. Pri »pretvorbi« žita v meso se izgubi 90 % beljakovin, 9 9% ogljikovih hidratov in 100 % vlaknin. Živali (in tudi ljudje) porabijo okoli 90 % energije za delovanje telesa, kar pomeni, da gre le 10 % v rast. Zemlja, ki nahrani 1 mesojedca, nahrani 17 veganov. Za okolje lahko veliko naredimo, če zmanjšamo število mesnih obrokov.
V času proizvodnje se porabi za 0,5 kg žit od 650 do 2500 litrov vode in za proizvodnjo 0,5 kg mesa do 4650 litrov vode.
Količina emisij zaradi toplogrednih plinov je različna in odvisna od virov hrane: najmanj jih povzroča fižol, le 0,28 kg CO2e/28 g beljakovin, največ pa meso, celo do 4,35 kg CO2e/28 g beljakovin. Rastlinska hrana potrebuje za pridelavo 25x manj energije kot goveje meso in posledično spušča zaradi tega do 25x manj CO2 v zrak. Živinoreja je odgovorna za 18 % vseh toplogrednih plinov, ki povzročajo globalno segrevanje, več kot avtomobili, letala in ostali transport skupaj.
Zavedati se moramo dejstva, da smo kupci tisti, ki z nakupom in povpraševanjem odločamo, kaj bo trgovec postavil na polico. Izdelki, ki jih nihče ne vzame, hitro zapustijo polico in jih zamenjajo drugi, ki se hitreje »obračajo«. Bodimo torej dosledni. Zahtevajmo živila najvišje kakovosti, ki nam omogočajo izpolnitev ene največjih in največkrat izrečenih želja – zdravje za nas in za naše okolje. Način pridelave izdelka je tista informacija, ki nam o kakovosti živila pove največ. Bodimo pozorni, zahtevajmo informacije, na podlagi katerih se potem lažje odločimo za nakup.
Živimo v 21. stoletju, na Zemlji nas je nekaj več kot 7 milijard, povpraševanje po hrani se povečuje, razpoložljivih naravnih virov je čedalje manj. Intenzivno kmetijstvo ni več model, s katerim bi lahko na zemlji leta 2050 prehranili devet milijard ljudi, ki bodo takrat vsak dan potrebovali 9,8 milijarde kilogramov hrane, kar je skoraj še enkrat več kot jo pridelamo danes. Že danes se vse bolj kažejo njegove pomanjkljivosti, tudi pri vplivih na okolje.
