|
||||||
|
|||||||
Pot v službo, pohištvo in obleke, barvanje in nega las, ličenje, prehranjevanje, čiščenje ... vse to nas izpostavlja kemikalijam, ki v naše telo vstopajo prek dihal, kože in z zaužitjem. Znanstveniki pravijo, da so lahko nevarni že majhni odmerki kemikalij, ki se tiho kopičijo in šele po letih ali celo desetletjih terjajo svoj davek.
Dolgotrajna izpostavljenost majhnim odmerkom onesnaževal je pri nas slabo opredeljena, kar je leta 2007 spodbudilonacionalni program biomonitoringa kemikalij v ljudeh. Do začetka prihodnjega leta bodo zbrani vsi vzorci prvega cikla presejanja slovenskega prebivalstva »Potrebe po tej raziskavi so se pojavile na podlagi spoznanj, da samo podatki o onesnaženosti zraka, tal, hrane in vode ne povedo dovolj o tem, kako smo ljudje dejansko obremenjeni in ogroženi z različnimi onesnaževali,« je uvodoma povedala mag. Lijana Kononenko iz Urada RS za kemikalije.
Največ jih zberemo v maščevju
Po izkušnjah strokovnjakov za okolje in zdravje je biomonitoring odlično orodje za oceno izpostavljenosti ljudi onesnaževalom. Ta je tako temeljit, da omogoča seštevek vseh možnih poti izpostavitve – preko dihal in kože ter preko zaužite hrane in pijače. »Značilnost obstojnih organskih kemikalij je, da so dobro topne v maščobah, zato se kopičijo v tkivih z veliko vsebnostjo maščob, na primer v podkožnem maščevju in materinem mleku. Nekatere kemikalije pa se kopičijo v kosteh ali drugih tkivih, kjer lahko povzročajo škodljive spremembe. Učinki teh kemikalij se lahko pokažejo šele čez dolgo časa z zmanjšano odpornostjo proti boleznim, motnjami hormonskega ravnovesja ali celo rakom,« je povedala sogovornica.
1200 vzorcev
Do začetka leta 2014 bodo, kot rečeno, zbrani vsi vzorci 1200 preiskovancev, ki so sodelovali v raziskavi, doslej pa je zbranih 90 odstotkov vzorcev. Pod drobnogled so vzeli koncentracije strupenih kovin in obstojnih organskih onesnaževal ter v vzorcih urina še nekatere biokemijske kazalnike poškodb ledvic. »Vzorce smo dobili od šeststotih mater prvorodk in njihovih partnerjev, starih od dvajset do štirideset let, ki smo jim z njihovim privoljenjem odvzeli vzorec krvi, urina, materinega mleka in las,« je povedala Kononenkova in pojasnila, zakaj so se osredotočili na prvorodke. Z njimi so se posredno usmerili na eno najbolj občutljivih skupin prebivalstva, dojenčke, stare od šest do osem tednov. Čeprav je vsebnost strupenih kovin in organskih onesnaževal v materinem mleku nizka, jih je smiselno določati, saj so za dojenčke lahko strupene že pri sorazmerno nizkih koncentracijah. »Prvi otrok pa z dojenjem prejme veliko več teh snovi kot mlajši sorojenec,« je poudarila mag. Lijana Kononenko.
Izstopa Bela krajina, za njo Ljubljana
»Na podlagi rezultatov, pridobljenih v osrednji, jugovzhodni in zasavski regiji, lahko rečemo, da je izpostavljenost splošnega prebivalstva strupenim kovinam, kot so na primer svinec, živo srebro in kadmij, ter nekaterim organskim onesnaževalom nizka in ne pomeni tveganja za prebivalstvo,« je poudarila Kononenkova, toda ob tem dodala, da je jasno razvidno, da so bile najvišje vsebnosti nekaterih kemikalij v sestavljenih vzorcih z območja Bele krajine, kar potrjuje industrijsko onesnaženje v tej regiji pred več kot četrt stoletja. Prebivalci Semiča z okolico namreč še vedno nosijo breme onesnaženosti z zelo obstojnimi in strupenimi polikloriranimi bifenili (PCB), ki so jih uporabljali v proizvodnji kondenzatorjev v tovarni Iskra do leta 1987. Semiču sledi Ljubljana z za približno 25 odstotkov nižjimi vrednostmi onesnaževal v vzorcih, dokončne rezultate za vso Slovenijo pa lahko pričakujemo po letu 2014.
Ljubljana kot Praga
31. decembra 2014 bo končan evropski projekt UFIREG, s katerim se ugotavlja, kako različno veliki ultrafini delci vplivajo na zdravje ljudi v petih evropskih mestih – v Dresdnu, Augsburgu, Pragi, Chernivtsiju in Ljubljani. Ultrafini delci so enake velikosti kot virusi in veliko manjši kot bakterije (pribl. tisočkrat manjši od premera človeškega lasa). Več epidemioloških in toksikoloških raziskav je pokazalo, da lahko imajo bolj škodljive učinke na zdravje ljudi kot večji delci, do danes pa žal ni zakonskih predpisov za določanje njihove mejne koncentracije v zraku. V urbanih okoljih večina ultrafinih delcev izvira iz izpušnih plinov, pojavljajo se predvsem v območjih z gostim prometom, na primer ob glavnih cestah, sestavljeni pa so iz saj, organskih spojin (pogosto strupenih) in v manjši meri kovin.
»Ti delci se razžrejo skozi pljuča in prehajajo skozi sluznico pljuč v krvni obtok. Tam glede na svojo sestavo povzročijo različne težave, posebno nevarni pa so za starejše ljudi in ljudi z boleznimi, kot so bolezni srca in ožilja ter sladkorna bolezen,« je poudaril Andrej Uršič, univ. dipl. biolog iz Zavoda za zdravstveno varstvo Celje, sodelujoči v projektu UFIREG (vodja projekta za Slovenijo je mag. Simona Uršič, dr. med.). Od vmesnih rezultatov nam je zaupal, da so bile lani v Ljubljani in v Pragi izmerjene koncentracije ultrafinih delcev zelo podobne. Podatki za letos še niso obdelani, pričakuje pa se, da bodo konec prihodnjega leta pomembno prispevali k okoljski politiki v Evropi.
Slovenski otroci občutijo posledice
Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da lahko na ozemlju celotne Evrope pripišemo okoljskim dejavnikom, ki vplivajo na razvoj bolezni, 15 do 20 odstotkov vseh smrti in 18 do 20 odstotkov izgubljenih aktivnih let življenja. Ocenjuje se, da v Evropi od 40.000 do 130.000 ljudi na leto umre za posledicami izpostavljenosti onesnaženemu zraku, katerega vzrok je promet. Ocene o številu umrlih in obolelih za posledicami izpostavljenosti onesnaženemu zraku so podcenjene, saj temeljijo na rezultatih raziskav, v katerih so preučevali le kratkotrajne učinke onesnaženja. Številke so dejansko še večje. Dolgotrajna izpostavljenost onesnaženemu zraku, predvsem ob prometni cesti, poveča tveganje za nastanek astme pri otrocih, pogostost kašlja in bolezni spodnjih dihal ter bolezni srca in ožilja pri odraslih.
Kot poročata Agencija RS za okolje in Inštitut za varovanje zdravja RS, je v Sloveniji približno dve petini otrok izpostavljenih negativnim vplivom povišanih letnih koncentracij delcev. V Evropi večina otrok živi v okolju, kjer so koncentracije delcev PM10 pod 30 μg/m3, v Sloveniji pa je približno 40 odstotkov otrok izpostavljenih koncentracijam med 30 in 40 μg/m3.
Gre na bolje, sistemski ukrepi še vedno nujni
Kakovost zraka se je v zadnjih šestdesetih letih bistveno izboljšala. Zmanjšale so se koncentracije žveplovega dioksida, benzena in svinca, a kljub temu še vedno ne dihamo takšnega zraka, kot ga predpisuje evropska zakonodaja in kot bi si želela večina Evropejcev. Ravno zaradi tega je Evropska komisija letos vzela pod drobnogled vso zračno zakonodajo. Cilj pregleda je vzpostaviti standarde, ki bodo prispevali tako k blaženju podnebnih sprememb kot tudi zmanjšanju učinkov onesnaženega zraka na zdravje ljudi in ekosisteme. Za to ne bo zadostoval ozaveščen posameznik, pač pa bo potreben strukturiran premik k zelenemu gospodarstvu, zeleni potrošnji in trajnostnim vzorcem vedenja.
Kjer so neznanke, tam vskoči zdrava kmečka pamet
Dejstvo, da smo sposobni izmeriti zelo majhne količine kemikalij, še ne pomeni, da nizke količine tudi dejansko povzročajo škodljive učinke. Vendar je zaradi številnih neznank smiselno zmanjšati izpostavljenost do največje razumno možne mere, se glasi mnenje strokovnjakov z Inštituta za varovanje zdravja RS. Tam zaposleni zdravnikPeter Otorepec, dr. med., se strinja z razširjenim prepričanjem, da je vsaka stvar v določeni količini lahko strupena, tudi če na primer pojemo preveč sladkorja. Ob poudarjanju pomena zdrave mere je zdravorazumsko svetoval: »Stvarem iz našega okolja, ki jih ne poznamo najbolje in ki niso nujno potrebne za življenje, se je smiselno ogibati. Čisto vsemu se seveda ne moremo ogniti, toda če v vsakodnevnem življenju premislimo, kaj jemo in pijemo, s čim si barvamo lase in s kakšnimi sredstvi čistimo stanovanje, lahko neželen vnos v svoj organizem z izbiro bolj zdravih alternativ vendarle omejimo.«
SEZNAM ONESNAŽEVALLjudje smo izpostavljeni bolj ali manj nizkim odmerkom okoljskih onesnaževal. Kje in v kakšni obliki?
- Notranji in zunanji zrak: plini, hlapi, drobceni prašni delci (kovine in njihovi spojine, organske kemikalije itn.),
- Hrana in pitna voda: pesticidi, gnojila, konzervansi, razkužila, barvila.
- Tla in voda: industrijske kemikalije, pesticidi, gnojila, odpadki, odpadne vode in gošče …
- Detergenti in čistila: baze in kisline (jedke in dražilne snovi), dišave, encimi …
- Izdelki za osebno nego (npr. mila, kreme, šamponi): konzervansi, površinsko aktivne in dražilne snovi, umetne dišave …
- Obleka in pohištvo: konzervansi, biocidi, topila, barvila, sredstva za zaviranje gorenja …
- Drugi predmeti splošne rabe: npr. električni aparati (elektrosmog), plastična embalaža (bisfenol A, ftalati itn.).
Vir: Urad RS za kemikalije
Vir: www.dnevnik.si
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Okolje-Bivanje-Povezanost
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
