Odsotnost blagostanja ne pomeni,
da blagostanja ni,
le do njega nimamo dostopa.
Blagostanje ni horizont ekonomije,
blagostanje je horizont duha,
ki se v naravi obnaša kot moč, svetloba,
žitni klas ali kot velika breza ob vodi.
Postavlja se vprašanje daru brez darovalca.
Glede na stanje stvari bi lahko tudi rekli,
da je človek vesoljska krivulja,
nek pecelj na rastlini, izrastek
prefinjenega norca morbidnega telesa,
zapreden v usodno zanko koordinat
in čredne narave nebesnih teles.
Kakor koli proučujemo človeka,
vemo, da je fenomenološki pojav.
Medtem, ko mu um poplesava
na trhli deski mostu v negotovost,
se poganja 'mimo vrste'
po novo masko svoje podobe.
Poganja kot napudrani brst
z rožnato glavo pod burko
svojega značaja.
Pol je nadrealističen
in samo pol realističen.
Za seboj vleče filmski kolut.
Tajnopis univerzuma.
Nekakšen pitagorejski misterij.
Živi v več eksistencah hkrati.
Nihče še ni pomislil na možnost,
da sploh ne obstaja.
Kaj če je samo kozmična zrcalna slika,
ki se kaže kot dogodek,
misel na jeziku drugega,
ki si je izborila v njem mesto govorice,
retoriko ognja in zvezd,
neko bivšo silovito ljubezen,
ki nima bistva niti svojstva.
Nekaj, kar je mogoče spraviti v zgodbo
kot nadbitno šepetanje iz teme.
Nekaj, kar smo že izsledili,
kot na primer zgodovinskega Hamleta
in odkopali Shakespeara
iz dešifrirane realnosti uma
v iskanju nekakšne pogojne skrivnosti,
ki bi se lahko razodela,
pa se ne razodene in ostaja za vedno
nerazkrita skrivnost napornih iskanj.
Odsotnost blagostanja ne pomeni,
