|
||||||
|
|||||||
Navkljub dvatisočletni krščanski tradiciji, ki naj bi nas med drugim naučila odpuščati svojim 'dolžnikom', imamo s tem še danes precejšnje težave - izjeme so seveda izvzete. In ker smo Slovenci po naravi kar zamerljivi, se mi zdi vredno malo bolj osvetliti ta problem. Prispevek o odpuščanju bom začel kar z izjemo - s pripovedjo matere, ki je odpustila morilcu svojega sina in se z njim celo spoprijateljila. Čeprav se lahko komu na prvi pogled to zdi nekoliko perverzno, boste videli, da to ni tako.
Odpustila je morilcu svojega sina
Vživimo se torej v pripoved matere: "Pred tremi leti je mojega sina Robbija ubil njegov kolega Sean. Na zabavi sta se sprla, oba sta bila pod vplivom alkohola in Sean ga je v navalu jeze ustrelil. Bilo mi je zelo hudo, kajti Robby je bil sonce mojega življenja. Čeprav sta se v meni prepletali žalost in jeza, sem vedela, da nihče ne more spremeniti te žalostne resnice.
Zavedala sem se, da stojim pred ne lahko, vendar pomembno odločitvijo. Spomnila sem se besed svojega očeta, ki me je učil, da najbolj trpi tisti, ki sovraži ter da ti jeza in sovraštvo lahko uničita življenje. Sedaj sem imela na lastni koži priložnost občutiti resničnost očetovih besed. Na sodišče je prišlo kakih 500 Robbijevih prijateljev, s Seanom pa je bil le odvetnik. Sodni proces je bil kratek. Sodnik je zastavil nekaj vprašanj, Sean je povedal svoje, prav tako njegov odvetnik in tožilec, vse skupaj je trajalo kakih 20 minut. Po procesu sem se odločila, da stopim k Seanu. Bil je v verigah in lisicah. Krčevito je ihtel. Prosila sem, če lahko grem do njega. Objela sem ga in mu rekla, da sem mu odpustila.
Če Seanu ne bi odpustila, bi še znorela. Nekajkrat sem ga že obiskala v zaporu in kmalu grem spet. Nihče ga ne obiskuje, on pa potrebuje stik z družbo. Začela sva si dopisovati. Pišem mu, kaj se mi dogaja, kako gledam na življenje in podobno. Odpisuje mi, kako razmišlja o mojih besedah, piše o svojih občutkih, o tem, kaj počne in kaj bi rad počel. Zelo rad piše poezijo in temu se namerava bolj resno posvetiti. Odpuščanje je važen del človeškega duha, saj brez njega ne bi mogli živeti. Seanu sem odpustila za zelo hudo dejanje, zato gredo manjše stvari kar mimo mene. Kako naj zamerim komurkoli za karkoli, če sem odpustila morilcu svojega sina? Vsak sam vodi svoje življenje s svojimi odločitvami in dejanji. Vendar so trenutki, ko ljudje potrebujejo nekoga, da jim pove resnico. Nekoga, ki z občutkom odstrani vse meglice in okraske in reče: 'To so dejstva. Vzemi si čas, sprijazni se z njimi in pojdi naprej. V mojem primeru je ta nekdo bil moj oče.'"
Nevem, kako je ta izpoved vplivala na vas, toda mene je ganila do solz, ko sem v oddaji, ki jo vodi Oprah, prisluhnil izpovedi te gospe. Ni me toliko ganilo to, da je odpustila Seanu, temveč to, da ga je objela v sodni dvorani, ko so ga vsi drugi zapustili in ko je bil neposredno soočen s šokantnimi posledicami svojega dejanja ter to, da ga obiskuje v zaporu in se z njim dopisuje. Za kaj takega moraš imeti zares veliko srce. Ganili sta me njena dobrota in ljubezen - zaradi kroničnega pomanjkanja obeh je podoba našega sveta takšna, kakršna je.
Zakaj kuhamo zamero in kakšne so posledice?
Ste se kdaj vprašali, zakaj ljudje sploh kuhamo zamero, gojimo jezo ali celo sovraštvo v odnosu do nekoga? Pogosto se namreč niti ne sprašujemo, zakaj nekomu ne moremo odpustiti, temveč se neozaveščeno prepuščamo čustvom, ne da bi se vprašali, kaj s tem v resnici dosegamo. Bil sem priča različnim dogodkom, ko so posamezniki zaradi mnogo blažjih stvari kot je zgoraj omenjeni primer gospe trgali vezi s svojimi družinskimi člani ali prekinjali dolgoletna prijateljstva. S svojim ravnanjem pa so, ne da bi se tega v resnici zavedali, še najbolj kaznovali sami sebe. Prav zato bi vam rad v nadaljevanju v zvezi z odpuščanjem postregel s spoznanji, do katerih sem prihajal po različnih poteh: s poslušanjem modrejših od sebe, s poglobljenim razmišljanjem o pomenu odpuščanja, z opazovanjem drugih, ki so živeli v zameri, s samoopazovanjem, ko sem tudi sam komu kaj zameril ter seveda z iskrenim samospraševanjem, kaj s kuhanjem mule pravzaprav želim doseči.
Kadar ljudje kuhamo mulo, zamerimo ali celo sovražimo, pomeni, da se nečesa krčevito oklepamo in tega ne moremo ali nočemo spustiti zaradi različnih razlogov. Čeprav so ti razlogi različni, gre pri zamerah skoraj vedno za nesposobnost pravilnega razločevanja in čustveno zaslepljenost. Poglejmo si nekaj najpogostejših razlogov zaradi katerih imamo težave z odpuščanjem.
Slabo razločevanje
Včasih nočemo odpustiti zato, ker verjamemo, da če bomo odpustili, to pomeni, da se strinjamo z dejanjem, ki nas je prizadelo. In smo že pri pomanjkljivem razločevanju. Sprejeti dejstvo, da se vam je v preteklosti zgodilo nekaj krivičnega, se s tem sprijazniti, si zaceliti rane in iti naprej - temu z eno besedo pravimo odpustiti. Odpustiti pa nikakor ne pomeni, da to dejanje tudi odobravate. Še vedno ste lahko do samega dejanja kritični in ga obsojate, vendar se vam z njim ni potrebno ves čas ukvarjati. Odpustiti pomeni prenehati se ukvarjati s preteklostjo. Gre predvsem za odločitev, da jeze in zamere ne boste več nosili v sebi, ker s tem predvsem dušite lastno življenje. Jasno je treba prepoznati razliko med: sprijazniti se z dejanjem, ki ni pravično in sprijazniti se z dejstvom, da se vam je to zgodilo. Samo dejanje lahko zavračate, nima pa smisla zavračati dejstva, da je to doletelo prav vas. S slednjim se je treba preprosto sprijazniti. Reči si torej morate: "Zgodilo se je, ni bilo prijetno, še vedno ne odobravam takih dejanj, toda ni mi treba tega 'filma' vedno znova vrteti!" Prav tako se je treba sprijazniti z dejstvom, da marsikdaj vseh teh korakov ne boste mogli narediti čez noč.
Kaznovanje
Pogostokrat nočemo odpustiti, ker želimo na ta način kaznovati drugega za to, kar nam je storil. Sebe s tem postavimo v vlogo sodnika, ki je izrekel kazen: "Za to, kar si mi storil, boš moral nek določen ali nedoločen čas prenašati mojo zamero." Kuhanje jeze ali zamere pa zelo slabo vpliva na naše duševno počutje in s tem tudi na naše zdravje. Tisti, ki mu zamerite pa se lahko tega niti ne zaveda. V tem primeru niste kaznovali njega, temveč predvsem sebe, ker ste vi tisti, ki se obdajate z jezo ali zamero in v njej živite. V primerih, ko se drugi zaveda, da mu zamerite in ga to boli, ste sicer dosegli svoj kaznovalni cilj, vendar ste še vedno kaznjenec tudi vi. To, da drugega ignorirate ali obtožujete in ga s tem kaznujete, vam sicer daje majhno zadoščenje, vendar s tem, ko se nad tem naslajate, v sebi vedno znova pogrevate pretekle dogodke, s čimer si delate medvedjo uslugo. To je podobno, kot če bi sodnik nekoga obsodil na zaporno kazen, potem pa bi še sam sebe zaprl v sosednjo celico in se naslajal nad tem, da je njegovega obtoženca doletela zaslužena kazen. Ali ni to previsoka cena za relativno majhno zadoščenje? Mislim, da bi si vsi, ki kuhate kakšno zamero, morali odgovoriti na naslednje vprašanje: "Se vam zdi pravično, da zaradi neprimernih dejanj, ki so jih storili drugi, kaznujete sebe?"
Beg pred bolečino
Včasih nočemo odpustiti, ker nam je lažje, da smo jezni ali da kuhamo mulo, kot da se soočimo z bolečino. Soočanje z bolečino sicer ni prijetno, vendar traja krajši čas kot vztrajanje v zameri. Kar pa je še bolj pomembno, soočanje z bolečino je osvobajajoče - za razliko od zamere, s katero si dobesedno ustvarimo lastno ječo. Ko sami ali ob pomoči nekoga, ki mu zaupamo, gremo skozi bolečino, se številne napetosti v nas sprostijo. Nagrada za vložen trud je torej večja čustvena svoboda. Če pa vztrajamo v zameri, je tako kot bi se zaprli v ječo, da bi se izognili bolečini, čeprav pred njo ne pobegnemo zares. S tem dejanjem sebe zapremo v eno celico, bolečino pa v sosednjo, pri čemer sta ključavnici obeh celic povezani. Ko odpremo eno od obeh, se avtomatično odpre tudi druga. To pomeni, da če želimo spustiti zamero, moramo spustiti tudi bolečino in se z njo soočiti oz. če ne želimo spustiti bolečine, ne moremo odpustiti. Odločitev o tem, kaj bomo izbrali, je seveda naša, posledice pa prav tako.
Trma
Nekateri potem, ko že nekaj časa 'kuhajo mulo', spoznajo, da to nikamor ne pelje in prenehajo s tem. To je dobro. Pomeni, da znajo spustiti tisto, česar so se oklepali, ko so spoznali, da jim to ne prinaša nič dobrega. Drugi prav tako spoznajo, da 'kuhanje mule' nikamor ne pelje, vendar še naprej 'trmarijo', ker če bi prenehali, bi s tem priznali lastno zmoto. 'Trmarjenje' pa ni dobro. To pomeni, da se ne želijo soočiti z lastno zmotljivostjo in/ali da si niso sposobni odpustiti lastne zmote. Toda spomnite se pregovora: "Motiti se je človeško!" Motiti se ni nikakršen zločin. Šele ko (si) odpustite, ko krč v vaši duševnosti popusti, lahko zares pride do izraza tisto dobro, ki je v vas, ki je skrito v srcih vseh ljudi. Tako kot se je to zgodilo pri gospe v uvodnem primeru. In iz lastnih izkušenj vam zagotavljam, da je to zelo dober občutek.
Kako si pomagati?
Odpustiti pomeni nekaj spustiti oziroma posloviti se od nečesa. Zato si morate najprej res želeti odpustiti. To je prvi korak. Pri drugem koraku morate ugotoviti, zakaj zamerite oz. kakšno zadoščenje vam gojenje zamere nudi: želite nekoga kaznovati, se mogoče nočete soočiti z bolečino, se ne želite soočiti z lastno zmoto ali kaj drugega. Nato morate spoznati, kaj v resnici dosegate z vztrajanjem v zameri in ali nemara ne plačujete previsoke cene za relativno majhno zadoščenje. In ko se na osnovi vseh teh ugotovitev dokončno odločite, da hočete odpustiti, se lotite postopnega spuščanja preteklosti. Ta del je ponavadi najtežji, saj se pri tem koraku marsikdaj sproščajo potlačena čustva, s katerimi se ljudje neradi soočamo. Opora stabilnega in čutečega prijatelja, terapevta ali skupine je v teh primerih dobrodošla. Odpustiti vselej pomeni odpovedati se nečemu zavoljo notranjega miru, svobode in novega življenjskega optimizma, ki jih prinaša odpuščanje. Včasih se je treba odpovedati navideznemu udobju, ki ga prinaša beg pred bolečino in neprijetnimi čustvi. Včasih se je treba odpovedati vlogi razsodnika, ker kot vpletena stran to ne morete biti. Če verjamete v Boga, si lahko porečete: "Breme svoje zamere in razsodbo prepuščam Bogu in se s tem ne bom več ukvarjal/a." Včasih se morate odpovedati lastnemu perfekcionizmu in si priznati, da ste nepopolni in zmotljivi, toda to ne pomeni, da ste slab človek.
Odpustiti pomeni tudi razumeti. Po eni strani razumeti, kaj z zamero povzročate sebi, po drugi strani pa razumeti, česa vas ta neljubi dogodek uči. Kaj vam življenje skozi ta dogodek sporoča o vas samih. Naj bo preteklost vaša učiteljica, ne ječarica. Pri hujših zamerah ni mogoče vseh korakov narediti v kratkem času, zato bodite prizanesljivi do sebe. Včasih lahko proces odpuščanja traja precej časa in si ga je treba tudi vzeti. Ko ob misli na neljubi dogodek ne boste več čutili jeze, zamere ali sovraštva pomeni, da ste dokončno odpustili.
Brane Krapež
Šola čustvene inteligence
Vir: soutripanje.cdk.si
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Odpuscanje-Morilec-Sin-Zalost-Resnica
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
