Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Odpadne-Surovine-Cona-Udobja-Varnost

Kako udobna je cona udobja petek, 22. maj 2015 @ 22:26 CEST Uporabnik: Sonce Cona udobja je območje, kjer obvladujemo večino aktivnosti, situacij, poznamo dogodke in ljudi in lahko predvidimo njihove odzive. V coni udobja se počutimo varno. A ta varnost ima visoko ceno. V coni udobja stagniramo, saj so spremembe majhne ali jih sploh ni, zato, ker tega udobja ne želimo izgubiti. Vsak izlet izven te cone je neprijeten, terja spremembe, soočamo se z novimi situacijami, ki jih ne poznamo in jih težko predvidimo. Kako visoka je cena, ki smo jo za udobje še pripravljeni plačati? Če pogledamo v medijske novice, hitro ugotovimo, da smo še vedno zelo tolerantni do onesnaževanja našega planeta. Pa naj gre za posameznike, javne ustanove ali podjetja. Javnost se je zgražala ob 800 evrov kazni za Ljubljančana, ki je nepravilno ločeval odpadke. In ne, ni šlo zgolj za napačno odloženo kuverto v mešane odpadke. Nepravilno ločevanje dviguje stroške odvoza za vse, saj se skupni stroški sistema (število voženj, plače zaposlenih, vzdrževanje in gorivo za tovornjake, odlaganje ali sežiganje) razdelijo na vsa gospodinjstva glede na količino mešanih odpadkov. Zakaj torej zgražanje nad kaznijo in ne nad njegovo nesposobnostjo, da kuverto odnese do pravega zabojnika? Enako tolerantni smo do onesnaževanja podjetij, čeprav so v tem primeru posledice tako za okolje kot za zdravje ljudi še bistveno večje. Nad tem pa niso pretirano zaskrbljene niti lokalne, niti nacionalne oblasti. Se še spomnimo posnetkov odplak iz industrijske cone v Kranju, ki so odtekale v bližnje potoke in ne prevelike zainteresiranosti občinskih oblasti? In dolgoletne bitke lokalnih prebivalcev s cementarno Lafarge v Zasavju? Ob slednjem je seveda najlažje ugotoviti, da bo zaradi okoljevarstvenikov in državnih institucij cementarna mogoče zaprla vrata in bo delo izgubilo dodatnih 56 zaposlenih. Ko je Lafarge cementarno prevzel, je bilo tam delalo 314 zaposlenih in jih je torej dosti več delo izgubilo že prej. Ne gre pozabiti niti tega, da se je cementarna že v samem začetku zavedala, da občinski odlok na tem območju dovoljuje uporabo samo treh vrst goriv: plina, premoga ter mazuta in je vrsto let brez okoljevarstvenega dovoljenja uporabljala druga goriva in sosežigala odpadke. In medtem ko dobiček podjetja odhaja lastnikom, pa ne glede na to ali so ti v tujini ali doma, zaposlenim in lokalnim prebivalcem ostajajo posledice v obliki onesnaženega okolja in bolezni. Stroški sanacije in zdravljenja bolezni se prenesejo na državni proračun. Kot pri azbestozi, sanaciji divjega odlagališča 40.000 ton odpadnih gum v Kidričevem, pa Mežiška dolina, rudnik živega srebra v Idriji in onesnaženje s PCBji v Beli Krajini. Javni sektor bi lahko preko pozitivnega zgleda bistveno vplival na spremembe v družbi. Zaradi gospodarske krize smo priča številnim ukrepom, ki znižujejo plače in vedno bolj omejujejo storitve, ki jih sektor opravlja. Z nekaj preprostimi potezami bi lahko precej prispeval k varstvu okolja in obenem znižal svoje stroške. Na globalni ravni zavržemo 40 odstotkov pridelane hrane in Slovenija pri tem ni nobena izjema. Ekologi brez meja smo zato lani pričeli s projektom Volk sit koza cela, ki si prizadeva te količine zmanjšati. Iz dveh razlogov. Ker je moralno nesprejemljivo, da hrano mečemo stran, a so nekateri med nami lačni. In zato, ker s tem mečemo stran naravne vire, delo in energijo, ki je bila potrebna za njeno pridelavo, obdelavo in transport. V sodelovanju s projektnim partnerjem eTRI smo opravili pilotne preglede na slovenskih šolah in vrtcih in ugotovili, da stroški nabave dosegajo vrtoglave zneske: med 90 in 100 milijoni evrov,stroški odvoza zavržene hrane pa še dodatnih 3 - 4 milijone. Skoraj nobena šola ne uporablja lastnega kompostiranja, ker naj bi to bilo prepovedano. In če je tako v šolah in vrtcih, si lahko mislimo, da stanje v drugih delih javnega sektorja, kot so na primer bolnišnice, ni dosti drugačno. V vseh enotah Vrtca Vrhnika je lani jeseni 220 otrok pričelo uporabljati pralne plenice. Stroški nabave kompletov so znašali enako, kot letna poraba plenic za enkratno uporabo. A iste plenice bodo uporabljali vsaj dve leti, zato bo naslednje leto ta strošek enak nič. Pri odvozu odpadkov bodo prihranili dodatnih 5.000 evrov letno, saj so se v samo štirih mesecih izognili več kot 15.500 odpadnim plenicam za enkratno uporabo. Ker jih še ne znamo reciklirati, večinoma končajo na odlagališčih, kjer razpadajo nekaj stoletij in povzročajo emisije toplogrednega plina metana. Če so tako okoljski prihranki kot prihranki za blagajno vrtca takšni že pri 220 otrocih, si lahko zamislimo, kakšni bi bili s spremembo v vseh vrtcih in porodnišnicah v Sloveniji.  Kljub prihrankom se v javnem sektorju težko odločajo za lastne, konkretne ukrepe. Krivdo lahko deloma pripišemo tudi predpisom, a večinoma gre le za izgovor, saj je cono udobja tako posameznikom kot sistemom težko zapustiti. Podjetja so pri tem v prednosti, saj so zaradi delovanja na trgu dosti bolj odprta za spremembe. Samo v Italiji je reciklažna industrija skokovito narasla: število podjetij se je iz 2.183 povečalo na 3.034 (+39%), število zaposlenih pa od 12.000 do preko 24.000. Surovine v odpadkih so dragocene, kar dokazuje živahno (tudi ilegalno) trgovanje s sekundarnimi surovinami na globalni ravni. Z odgovornim odnosom do okolja so zelena podjetja pogosto uspešnješa od ostalih. Koncept krožnega gospodarstva gradi most med skrbjo za okolje, gospodarskim razvojem in novimi delovnimi mesti. Za premik v tej smeri bo potrebna podpora državnih institucij v obliki sprememb zakonodaje, odpiranja trga preko zelenih javnih naročil in drugega podpornega okolja. Kot smo uvodoma ugotovili, je varnost cone udobja lažna. Danes le še redki dvomijo o vlogi človeka pri podnebnih spremembah. Na vremenske pojave, ki so z njimi povezani, se pripravljamo vsaj dvakrat vsako leto in vedno znova bolj ali manj spretno odpravljamo njihove posledice. V Evropi smo ranljivi tudi zato, ker je celina revna z naravnimi viri, ki jih je na globalnem nivoju in ob strmem naraščanju svetovnega prebivalstva vse manj. Znanstveniki nas opozarjajo, da se onesnaževanje v vedno večji meri vrača na naše krožnike. Cona udobja zato postaja precej neudobna in izgovorov za nesprejemanje sprememb počasi zmanjkuje. Skrajni čas bi bil, da vsi zavihamo rokave in se pričnemo ukvarjati z resničnimi problemi. Nenazadnje pa: za naše otroke gre, mar ne? Piše: Erika Oblak Vir: http://ebm.si/o/sl/ Komentarji (0) www.pozitivke.net