Zdrav in ljubeč odnos do sebe in svojega telesa se, žal, sliši kot luksuz, ne kot osnovna človekova potreba. Zaradi hitenja skozi življenje, kot ga narekuje družbeni tempo. Pa vendar se vse bolj obračamo k alternativnemu. Vse več je argumentov v prid obračanju nazaj k naravi.
Nazaj k sebi. Zakaj in kako to storiti, govori tudi Nara Petrovič v svojih knjigah, člankih in na predavanjih. Pogovarjala sva se pred predavanjem, ki ga je naslovil Popravi se sam!
Zakaj ne "Ozdravi se sam"? Ali smo danes res že v tako neosebnem odnosu do svojega telesa, da ga dojemamo kot stroj?
"Človek v današnjem svetu sebe marsikdaj vidi kot stroj; ko se pokvari, se pelje na popravilo k mehanikom (zdravnikom). Okvare dejansko najbolje popravimo sami, ne na mehanski, pač pa na povsem biološki način. Vse, kar je potrebno za to, je že v nas.
Raje se izogibam terminoma zdravje in bolezen, saj so vse težave le sporočila, morali bi jim biti hvaležni! Mi pa se največkrat jezimo, ker nam prekrižajo načrte, ki bi jih "morali" izvršiti (kot stroji!). Bolezen je lahko čudovito darilo človeku, če se zna sprostiti in to razumeti."
"Nekoč mi je v Indiji berač pogledal dlan in rekel: "Vešč v vsem, mojster v ničemer." Sposoben sem se bolj poglabljati v širino, v današnjem svetu pa je bolj cenjena ožja strokovnost, mojstrstvo na enem samem področju. Nikoli ne bom najboljši pisatelj na svetu, ali glasbenik, ali kuhar, ali žongler, ampak v vsem tem bom toliko dober, kolikor mene zadovoljuje. Živim svoje življenje."
- Vaša zadnja knjiga, Človek: navodila za uporabo, je naletela na dober odziv.
"Prav vsako stvar, o kateri pišem, osebno preizkusim. Preden se lotim pisanja o koristih čepečega iztrebljanja, moram to vsaj nekaj časa početi tudi sam. Bralci se potem ne morejo upreti, da ne bi poskusili tudi sami."
Pozabili smo kako jesti, sedetei, kakati
- Potrebujemo ljudje navodila za uporabo svojega telesa?
"Seveda. Telo je bilo stoletja postavljeno na stran, zaničevano in celo nosilec greha. Želim opozoriti na posledice tega, da smo pozabili na najbolj temeljne funkcije telesa. Pozabili smo, kako lulati, kakati, jesti, hoditi ... Smo kot na glavo obrnjeno drevesce bonsaj, kar pomeni da imamo ogromno razraščeno krošnjo in majhne koreninice, stlačene v plastični lonček.
Duhovnost je bila skozi preteklost negovana, imeli smo veliko religij (veliko vej in listov), skozi njih tudi veliko stranpoti, a tudi veliko pristnosti; po drugi strani so celo duhovno najbolj vzvišeni svetniki pozabili na telesnost, na korenine v zemlji. Zame celostno sobivanje človeka z okoljem, duhovno in materialno, pomeni pognati veje in korenine.
Problem pri spreminjanju uporabe svojega telesa so navade. Te so merilo vsega v našem življenju. Če me pri enem letu posedejo na stol, bom pri 35-tih težko presedlal na sedenje po turško (to pa je najbolj zdravo) brez naslona za hrbet. Negibčnost ni edina, ki mi to onemogoča, so še druge pogojenosti, navade in strahovi.
Da bi se vrnil k temu, kar človek dejansko je, moram nekaj res močno premakniti v sebi. Da bi sedel na tleh, čepel med kakanjem, hodil bos, kadar je možno, jedel s prsti ... Vse se da, je pa treba nove navade vpeljevati postopoma. Tudi o tem pišem v knjigi.
Sam sem imel srečo in sem mnoge dobre navade pridobil v stiku z vzhodnjaškimi tradicijami, ne da bi vedel, zakaj so sploh koristne. Ko sem jih kasneje strokovno raziskal in pisal članke o njih, sem bil presrečen, da živim v odličnem skladu z anatomijo telesa, pa tudi najbolj mi je ustrezalo."
- Če torej veš, zakaj je nekaj res dobro, nove navade pogumneje vpelješ?
"Vsekakor! Nekatere navade sem tudi sam vzel bolj resno šele po tem, ko sem jih temeljito preučil. Zobe sem si začel še pogosteje čistiti z žvečnimi paličicami iz domačih dreves, negoval sem obojeročnost, več sem hodil bos, se povsem ločil od stola ipd. Imam srečo, da me pri tem podpirajo najbližji. Rahlo škodljive navade je najteže spremeniti, preleni smo.
"Zakaj bi si umival zadnjico, saj imamo papir, bideja si pa ne bom kupoval," si rečemo. In živimo v narobe svetu: blato (ki spada v zemljo) poplaknemo s 5 litri vode, zadnjico si obrišemo s papirčkom. Je to razumno početje? Bi si iztrebek razmazan po obrazu obrisali s papirčkom, ali bi se raje umili z vodo? Podobnih nespametnih navad je toliko, da sem imel več kot dovolj snovi za knjigo."
- Kako je z zobozdravnikom, odkar uporabljate namesto zobne ščetke izdelke narave?
"Potrebujem zobozdravnika, ker nisem vedno imel idealnih prehranskih navad. Če ne bi jedel rafiniranega sladkorja, bi bilo drugače. So pa žvečne paličice učinkovite. Pa tudi bolj zdrave so, higienske, ekološke in še kaj. Najbolj uporabne so vejice jesena, ruja, oljke, ligustra, breskve, leske, španskega bezga, včasih tudi gabra, limonovca in nekaterih grmov."
- Kaj vas je vodilo, da ste začeli raziskovati škodljive navade človeka?
"To področje je popolnoma neobdelano. Telesne navade so se razvijale enako nerazumno in nezdravo kot vse drugo - od govoric in socialnih norm do znanosti in umetnosti. Kazalci napredka niso obsegali zdravja človeka in bivanjskega okolja, razvijali smo le kanale za pretok bogastva in ostali slepi za vse drugo. Danes sploh več nismo sposobni videti, kako škodljive navade smo podedovali."
Sanskrt je najbližji prajeziku
- Študirali ste tudi sanskrt, staroindijščino, iz katere tudi prevajate. Zakaj prav ta jezik?
"Če bi bilo človeštvo res razumno, bi izbralo sanskrt za mednarodni jezik, ne pa angleščine. To je najpopolnejši indoevropski jezik - vsi jeziki, ki so prišli kasneje (s staro grščino in latinščino vred) so le okrnjene popačenke našega naravnega prajezika, ki mu je danes še najbližji sanskrt. Jezik je podlaga za mišljenje in čustvovanje; ker hočem bliže k naravi, negujem ta starodavni jezik.
Angleščina je dobra za posel in denar, za imetje, v njej praktično ni odstavka brez glagola "imeti", v sanskrtu pa tega glagola sploh ni. Slovenci se pogovornega sanskrta zlahka učimo zaradi podobnih sklonov, dvojine, številk, do neke mere tudi fonetike. Našel pa bi se še kak drug razlog, zakaj se učim sanskrt."
- Sodelovali tudi pri različnih dogodkih, namenjenih spoznavanju zdravega in vegetarijanskega načina prehranjevanja. Se samoozdravljenje prične pri hrani?
"Nedavno sem se vrnil z Irske, kjer sem prevajal in predaval o sanskrtu. Prosili so me, naj predavam tudi o ajurvedski prehrani. Rekel sem, da o ajurvedi lahko, o prehrani pa ne, saj so danes vsi obsedeni s hrano. Samo o tem razmišljajo. Zjutraj vstaneš, ješ, greš v službo, ješ, prideš domov, ješ, greš pred televizor, ješ. Samo hrana, hrana...
Preden se lotite vprašanja, kaj jesti, odgovorite na dve vprašanji: Koliko jesti? Kako jesti? Temeljno vodilo za večino današnjih ljudi je lepo izrazil Benjamin Franklin: "Če hočeš več življenja, zmanjšaj obroke." Saj tudi sam nimam idealne prehrane, vem pa dobro, kje so moje meje in kaj se mi bo zgodilo, če jih prestopim, vem tudi, kako takrat ukrepati.
Pretresen sem, ko vidim, da večina ljudi okoli mene živi že onstran svoje meje, vsaj pet korakov preko, pa tega sploh ne vedo. Telo se navadi na porušeno ravnotežje, čez več desetletij pa odgovori s hujšim obolenjem, najpogosteje z rakom."
- Kaj vam prinaša vaš slog življenja in kakšen je odziv okolice nanj?
"Z odzivi okolice se ne obremenjujem preveč. Niso mi vedno naklonjeni, ker sem pač drugačen. Toda ko se odpravim v gozd nabrat rastlinice za kosilo - bos, oblečen le v "krpo" okoli pasu - občutim čisto zadovoljstvo in svobodo, saj živim tako, kot je prav. Srečen sem. Je pa v družbi še nekaj omejitev, ki mi onemogočajo, da bi živel povsem tako, kot bi si želel.
Nisem še povsem svoboden. Živim boemsko življenje, službo nosim s seboj, bremeni me le malo lastnine - vse, kar imam, lahko odpeljem s sabo v avtu. Če bi izgubil vse to, ne bi izgubil nič pomembnega. Kakovosti življenja ne merim po količini in ceni predmetov. Raje si prizadevam, da bi bil več, kot da bi več imel. Rezultat je notranji mir in svoboda."
- Kako se vidite, recimo, čez 10 let, o čem sanjate?
"Na zemlji, kjer si bom ustvaril živ dom, pognal korenine. Vidim se v raju na zemlji - ne v raju kot ideologiji, ampak kot harmoničnem okolju, v katerem pomagam naravi in skupnosti ljudi, da vse lepo teče in se razvija. Mislim, da je to možno in uresničljivo s skupino ljudi, ki bi živela na ta način. Kdor je bral zbirko knjig Anastazija, ve, o čem govorim."
Samoozdravitev
Vaje po sistemu ruske zdravnice Larise Fotina, ki, kot pravi Petrovič, po vizualni estetiki niso primerne za izvajanje na plaži, človeku s hitrimi rezultati vrnejo moč in vero v samoozdravitev. "Ker povezujejo telesne, miselne in čustvene vaje, celostno zdravijo vzroke težav na vseh ravneh človekovega bitja."
Prisega tudi na sistem endogenega dihanja, katerega prednost je preprostost, obenem pa po njegovih besedah zdravi oziroma lajša simptome praktično vseh bolezni. "Tovrstno dihanje izboljšuje kakovost krvi in limfe, stanje pljuč, ugodno vpliva na črevesje in notranje organe. Na internetu je za radovedne objavljenih kar nekaj člankov o endogenem dihanju, tudi mojih."
Zdrav in ljubeč odnos do sebe in svojega telesa se, žal, sliši kot luksuz, ne kot osnovna človekova potreba. Zaradi hitenja skozi življenje, kot ga narekuje družbeni tempo. Pa vendar se vse bolj obračamo k alternativnemu. Vse več je argumentov v prid obračanju nazaj k naravi.
