Ko razčistimo naš odnos do smrti si pojasnimo naš odnos do življenja.
Kakšen je naš odnos do smrti? Kako smrt intuitivno občutimo?
Jo občutimo kot zaveznico življenja? Sprejemamo življenje kot maternico in smrt kot rojstvo, ter obratno? Sprejemamo »smrt« in »življenje«, kot neločljiva dela večnosti, neločljiva kot sta noč in dan?
Ali lahko sprejmemo idejo, da »smrti« ni?
Kako bistvena in tragična se nam zdi razlika med vsakodnevnim spanjem in smrtjo?
Ali intuitivno verjamemo v posmrtno življenje? Ali pa je posmrtno življenje za nas samo razumska opcija in tolažba?
Ali intuitivno vemo, da je v našem eteričnem bitju že toliko vsebin višje zavesti, da smo večna Luč in da se bomo kmalu prebudili v večno zavedanje? Ali se že počutimo kot zvezda, ki lahko oddaja svetlobo Ljubezni?
Ali že občutimo, kako se prebuja naše eterično bitje? Ali občutimo ob tem dotike Milosti in se nam orosi oko v blaženi radosti in tihem hrepenenju?
Ali občutimo, kako je to veličastno bitje v nas, mirno in ponižno predano še nečemu večjemu od sebe?
Ali odhajamo k počitku s tihim pričakovanjem velikega potovanja?
Ali s hvaležnostjo sprejemamo blagoslov novega dne?
Ko razčistimo naš odnos do smrti si pojasnimo naš odnos do življenja. 
