Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Odnos-Odvisnost-Samota-Zdravo-Partnerstv




Vsak je sam

četrtek, 4. oktober 2018 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

“Vsak je sam, ko ostane sam, zdaj jaz, zdaj ti, roke časa napletejo pajčevinasto nebo.
Duša je ptič brez kril, ko življenje se dotakne dna, proti soncu seže ta, ki zna vstati sam, ko je sam.”
(Dušan Velkavrh)

Tokrat se mi je zaradi osebne izkušnje porodil naslov 'vsak je sam', ki me je takoj navedel na čudovito besedilo pesmi, ki jo je izvajala meni zelo ljuba skupina Hazard in katere priredbo je naredila tudi Alenka Godec.

Pa bi nekateri lahko tudi pomislili, le kaj ima to veze z Djotiš-vedsko astrologijo, s katero se ukvarjam. Direktno nič (če izvzamem mojo osebno karto), indirektno vse, saj Djotiš razlaga in pojasnjuje življenje samo.

Tako prav vsi, ciklično ali vsaj enkrat v življenju doživimo izkušnjo, ko dobesedno ostanemo sami ali pa se kljub družbi počutimo sami.
Veliko ljudi je samih, a mnogi od njih niso osamljeni. Imaš tudi ljudi, ki niso sami, pa se vseeno počutijo osamljeni. So pa tudi tisti, ki so sami in zato zelo osamljeni in zaradi tega trpijo. V tem slednjem primeru je človeku resnično lahko zelo težko. In najverjetneje je tak človek tudi vzgibe sočutja, vzpodbude in pomoči od začetka zavračal, da je prišlo do popolne osamitve. Resnica je žal taka, da ljudje na neki točki obupamo nuditi pomoč, vsaj posluh, ramo za jokanje, če se obup vleče in vleče in vleče in oseba ni pripravljena storiti nič, da bi se počutila bolje. Nad tako osebo tudi sami enkrat obupamo, saj občutimo, da nas ne sliši in tudi ne vidi, občutimo, da izgubljamo čas in energijo in nam je pojenjalo moči boriti se za njo ali z njo, ne vemo več kako.

A dejstvo je, kot jaz rada tudi na mojih Djotiš srečanjih izpostavim, da je vsak v resnici zelo sam. Naj vas ne bo strah te besede. Rodimo se sami in tudi prehod iz tega telesa bomo izkusili sami.
Torej, glede na to, da smo vedno sami, moramo doumeti, da je naše življenje v celoti in popolnoma odvisno samo od nas samih in od nikogar drugega.

Kot prvo, se moramo začeti dobro počutiti v svoji koži, tudi če je ta koža pretesna ali prevrečasta.
Dalje se moramo sami s seboj strinjati, kaj nam je pravzaprav všeč, kaj imamo radi, kaj nam prinaša zadovoljstvo... Kakšno glasbo bi si zavrteli? Kakšen hobi bi si omislili? V kakšno društvo ali skupino bi se vključili? Bi si omislili morda hišnega ljubljenčka? Bi se odločali za več pohodov v naravo? Bi morda rinili na vsako pasjo procesijo, ki se dogaja v mestu? Na vsak event? Bi se prepustili malo morda tudi zdravi promiskuiteti? Zakaj pa ne? Karkoli, kamorkoli, kjerkoli, samo da je nekaj, kar te veseli in polni tvojo skodelico z dobrimi občutki na koncu dneva. In seveda, da pri tem nikomur nisi škodoval ali ga prizadel. Ko lahko deluješ na tak način, v svoji samosti nisi osamljen. S svojo samostjo znaš uživat. V svoji samosti znaš poiskat in videti stvari, ki ti zadostujejo in se počutiš prijetno ... morda le s koščkom čokolade in dobro knjigo ob koncu dneva.

In dejstvo je tudi, da taka samost ne ostane dolgo sama. Taka samost privlači.
Mislim, da se lahko skoraj vsak poistoveti z izkušnjo, ko smo na neki točki v življenju iskali drugo polovico. Če smo se na družabnem srečanju počutili in obnašali kot samozadostni, veseli in razigrani, so se vsi raje zadrževali okoli nas, ker se ljudje dobro počutimo ob takšni energiji in nas zato že po fizičnem zakonu bolj privlači. Če pa smo oddajali od sebe energijo, da nekaj iščemo, da nekaj potrebujemo, da nekaj želimo, so se vsi od nas bolj kot ne odmikali in neradi zadrževali v naši bližini.

Take samozadostne samosti si vsi želimo, pa velikokrat ne znamo in se navežemo na druge in na vse zunanje dejavnike, ki nas navidezno osrečujejo. Mislimo, da je za našo srečo zadolžena druga oseba.
Če bo ta druga oseba izpolnjevala vse moje pogoje in kriterije jo lahko sprejemam in 'ljubim'!?? Če pa pri izpolnjevanju teh 'zahtev' drugi osebi ne gre najbolje, pa je hitro ogenj v strehi. 'Nisem srečna, ker mi vsaj enkrat na teden ne prineseš rožice. Ne ljubiš me dovolj'. No, zdaj že krepko pretiravam, verjetno veste kam merim. Takšne odvisne odnose lahko doživljamo na vseh relacijah, tudi prijateljskih.
Torej, za nekatere morda kruto, a dejstvo je, da te ne more osrečiti nobena druga oseba ali ostale zunanje stvari in okoliščine. Osrečiš se lahko edino sam!

In ko si sam pri sebi in v sebi, si zadovoljen, si srečen, zato je tudi tvoj partner lažje srečen in se imata skupaj lahko zelo prijetno in ljubeče, se ne motita temveč samo usklajujeta, posvetujeta, dopolnjujeta, strinjata, tudi ne strinjata in se potem z argumenti prepričujeta, dokler en dejansko ne zmaga in se drugi iz tega nekaj novega nauči. Tako jaz pojmujem zdravo partnerstvo dveh sam-osvojih oseb.

Prav tako nas zunanje okoliščine in stvari ne morejo za dolgo osrečiti, če nismo sami pri sebi in v sebi.
V lepi, novi, moderni hiši si lahko ravno tako osamljen, kot si lahko srečen v skromni, majhni, leseni hiški ob robu gozdička. Tudi neka zunanja potrditev in promocija te ne moreta osrečiti, če vidiš da je zadaj igra iger, zaradi katere boš še bolj okupiran, še bolj podložen, še bolj obremenjen in utrujen. Ali rabiš to? A v resnici bi si srčno želel enkrat v življenju prepotovati svet. Hmmm, stalne dileme in zavajanje življenja.
Moram pa priznat, da me nova torbica ali par čevljev spravi v dobro voljo za celo popoldne! Tako pač je, zunanji dejavniki znajo biti zelo privlačni. Čar 'maye-iluzije' je zaslepljujoč, ne pozabimo tega.

Kako gre že vrabčki-čivkajoči rek: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal«
...in kot da sem šele zdajle tole zares doumela...

Prisrčen pozdrav, Mely

Vir: www.mychi.si

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Odnos-Odvisnost-Samota-Zdravo-Partnerstv







Domov
Powered By GeekLog