Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Odnos-Domisljija-Ljubezen-Partner-Mit

Mit o romantični ljubezni ponedeljek, 10. avgust 2015 @ 05:02 CEST Uporabnik: Sonce Piše: Gordana Drača Šterman, dipl.psih.astrol. v reviji Karmaplus Pojem ljubezni pogosto povezujemo z idejo romantične ljubezni, ki naj bi peljala v poroko. V tem je čutiti neke vrste odrešitve, transpersonalnega, zato pogosto nastanejo težave, ko to pričakujemo v svojih odnosih. Prav tako nas vznemiri, če se beseda "ljubezen" uporabi v zanjo neprimernem okolju. Njenega večplastnega pomena so se zelo dobro zavedali stari Grki, ki so za besedo ljubezen uporabljali celo štiri besede: 1. epithemia - telesna ljubezen (element zemlje - Bik), 2. phillia - prijateljska ljubezen (ogenj - Lev in tudi Tehtnica), 3. eros - spoštovanje dejstva, da ljubezen vključuje trpljenje (voda - Škorpijon), 4. agape - neobvezujoč odnos, ki prinaša prebujenje (zrak - Vodnar) Za Grke beseda epithemia predstavlja nekaj, kar ima človek skupnega z živalmi: instinktiven nagon dotikanja, ljubkovanja, izražanja sebe skozi notranjo napetost v telesu, ki potrebuje sprostitev. V tem ni nič romantičnega ali celo erotičnega. Je naravno in ni podložno razsojanju ali morali. Tako, kot je epithemia vrsta ljubezni bikovske Venere-Afrodite, je phillia vrsta solarne ljubezni, ki je  zasnovana na zavedanju. Sonce pravi: "Kdo sem jaz? Jaz sem drugačen od drugih." To vprašanje je resnično začetek tistega, kar je dr. Jung imenoval "proces individuacije". Zanimivo je, da je pred Levom Lunino znamenje Rak, ki predstavlja mater in popkovino, ki jo moramo pretrgati, če hočemo priti do Leva. Koliko nas je takšnih, ki nam je to do neke stopnje uspelo? Tisti, ki se še vedno "obešajo" na mamo in očeta, še naprej sanjajo o ljubezni in romantiki med gledanjem sentimentalnih nadaljevank ter si zamišljajo, kako bi bilo, če bi bili večji, manjši, duhoviti, močnejši, svetlejši ali temnejši, saj bi se jim potem zgodila ta čudovita zadeva, ki jo imenujemo ljubezen. Eros pravi, da moramo spoštovati dejstvo, da ljubezen zahteva, da umremo kot "Jaz (ego)", skozi zlitje z dušo nekoga drugega. Šele skozi to se lahko ponovno rodimo. Eros je iniciacija, ker nas izkušnja erosa pelje iz otroštva v odraslost. Obredi in rituali, povezani z erosom, so v glavnem zasnovani na bolečini. Zato ga povezujemo s Škorpijonom in Plutonom, z vodno kvaliteto ljubezni, ki vključuje trpljenje. Ta trenutek ekstaze, psihičnega združenja, pa ne more trajati večno. Lahko se veliko pogovarjamo o tem, kako obdržati romantičnost v odnosu oz. zakonu. Nekateri pravijo, da naj bi poročena ženska vzdrževala svojo seksapilnost in zapeljivost, da bi tako obdržala moškega zainteresiranega. Dejstvo je, da familiarnost ubija eros. Za uspehom erosa je skrita velika umetnost. Agape je podobna božanski, objektivni vrsti ljubezni. Zna biti zelo težka, ker predpostavlja odprt odnos, v katerem nas ima partner dovolj rad, da nas preveč ne veže, vendar ima odnose tudi z drugimi in zaradi tega nismo ljubosumni. Če nismo ljubosumni, kaj je potem z našo erotiko? Agape ali Vodnarjeva ljubezen je Uranska in prinaša zavest, ki omehča ego. Boli enako kot Plutonska vrsta ljubezni, ker prebuja novo resnico o sebi. eros je posesiven in ne zna opraviti s takšno vrsto odprtosti, zato je agape en korak pred erosom. Eros je vodni, medtem ko je agape zračna. Grško idejo štirih vrst ljubezni ameriški astrolog Richard Idemon tako povezuje s štirimi fiksnimi zodiakalnimi znamenji. Ta prinašajo v žarišče nekaj, kar se je začelo v glavnih znamenjih in bo spremenjeno v spremenljivih znamenjih. Lev, Devica, Tehtnica in Škorpijon so partnerska znamenja. Transpersonalna znamenja so znamenja Strelec, Kozorog, Vodnar in Riba. Težko je v eni osebi najti vse te nivoje ljubezni. Ker nam romantični ideali določajo kvaliteto odnosa, pogosto zgrešimo lepoto in koristi v trenutkih sedanjosti. Če resnično živimo ta proces, se razvijamo in rastemo, lahko pričakujemo in sprejmemo te spremembe kot del življenja. Podoben problem lahko najdemo pri Adamu in Evi, ki naj bi živela večno srečna v svojem rajskem vrtu, toda ta projekcija ne bi pustila dovolj prostora za spremembe in rast. PORAST ŠTEVILA LOČITEV Mit o romantični ljubezni izhaja iz srednjeveške in renesančne ideje dvorljive ljubezni trubadurjev in potujočih pesnikov. Idealizacija nedosegljivih žensk je podobna občudovanju devic, katerih nedolžnost je ponekod - celo v današnjih časih - pogoj za ženitev. O tem, kdaj gre za romantiko ali dvorljivo ljubezen, določajo tri glavna pravila. Ta pravila srečujemo v pravljicah ali mitih, kot je npr. keltski mit o Tristanu in Izoldi. Prvo pravilo je, da romantična ljubezen nikoli ne vključuje seksa. Ni pomembno, ali je ta oseba v zakonu, v katerem živi seksualno življenje. Vse, dokler to ne zadeva nas, je ta  oseba za nas čista in popolna. Drugo pravilo je, da se odnos nikoli ne konča s poroko, ponavadi se  poročimo z nekom drugim. Tretje pravilo je, da v tem odnosu nenehno gori strast (eros). Mit o Tristanu in Izoldi potrjuje še eno pravilo, in to je, da romantična ljubezen ne zbuja želje, da bi bila ljubljena oseba srečna. Ta vključuje element trpljenja. Romantična ljubezen izhaja iz narave Neptuna. Zahteva dvorjenje, ki ga nikoli ni dovolj! Veliko tega izhaja iz krščanskega ideala, ki uči, da je boljše preusmerjati strast, kot jo preizkusiti. Naslednja zadeva, ki bi jo morali začeti gledati drugače, je mit, ki obkroža idejo družine, ki jo poznamo že od tistih dni, ko smo bili vsi zbrani okoli mize, pri kosilu. Ko govorimo o družini, potem se to normalno nanaša na mamo, očeta, otroke, navkljub dejstvu, da je v Sloveniji že vsaka sedma mati samohranilka, da se je od leta 1980. do 2005. število porok zmanjšalo za 22,3 %, število ločitev povečalo za 55 %, in se odstotek otrok, ki živi samo  z enim staršem (najverjetneje z mamo), približuje 50 % - to je polovica populacije (vir: SURS, 2005)! V večini držav novega sveta (Zahodna Evropa, Amerika, Avstralija) je pogovor o družini že zastarela, zgodovinska predstava. Med pomembne razloge za to štejemo razpad religiozne zgradbe, izreden porast komunikacij, potovanj, prevoza in zapuščanje družine zaradi iskanja samega sebe in individuacije. To je sedanja situacija, ki je naslednji pomemben razlog za dodatne težave idealizacije v odnosih. V njih pričakujemo, da je nekdo pripravljen nositi za nas vlogo naše mame ali očeta, najboljšega prijatelja, spremljevalca, kritika, učitelja, da izpolnjuje našo projekcijo anime ali animusa in da rešuje namesto nas vse težave, ki so odprte že od zgodnjega otroštva. Poleg vsega tega si dovoljujemo svobodo in celo zahtevamo, da bo partner v odnosu včasih ljubosumen, ter s tem dokazuje, da nas ima še vedno rad. Od svojih odnosov zahtevamo, da prenašajo veliko večjo težo, kot jo zmorejo nositi in tako preobremenjen odnos postane na neki točki prešibak, kar je tudi razlog za veliko število ločitev. Neverjetna življenjska domišljija nas pelje v iskanje idealiziranih odnosov, v nenehno iskanje prave osebe. Težava je, da iščemo transpersonalno znotraj med-osebnega. Transpersonalno lahko najdemo v najbolj pomembnem odnosu, to je v odnosu, ki ga imamo sami s seboj. To ne pomeni, da ne moremo najti strastne, erotične ljubezni. Ko se ta zgodi, jo hvaležno sprejmimo kot božji dar in zavedajmo se, da ne more trajati večno. Ko pisatelj napiše knjigo, se mora od nje ločiti in jo oddati založniku. Erotična ljubezen je kot božja sapica, ki je v navdih samo takrat, ko smo pripravljeni, da je ne moremo imeti v oblasti. V tem je neverjeten paradoks. Literatura: Richard Idemon, Through the Looking Glass, London GB, 1991 Gordana Drača Šterman, dipl.psih.astrol., kontakt: www.astrologija-hermes.si Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog