Obresti so nam vsem v pogubo

sobota, 2. januar 2016 @ 05:02 CET

Piše: Ana Švigelj v novi številki Misterijevwww.misteriji.si

Vse glavne svetovne religije – krščanstvo, islam, budizem, judaizem – obresti prepovedujejo. V svetem pismu so obresti izrecno prepovedane. V srednjem veku je krščanstvo obrestovanje posojil štelo za greh. Tudi judovsko religijsko pravo halaka je obresti načelno prepovedovalo. Zaživele so šele kasneje, predvsem v angleško govorečem delu sveta.

V Angliji so bile denimo legalizirane v šestnajstem stoletju za časa kralja Henrika VIII. V zgodovini so obresti zelo hitro prepoznali kot povzročitelja nesreče za celotno gospodarstvo. Ločuje revne in bogate, trdi Jürgen Müller, avtor knjige Generacija zlato. Že grški filozof Aristotel (384–322 pred našim štetjem) je menil, da je denar nastal za izmenjavo, obresti pa mu narekujejo, da se množi sam po sebi.

Zato ta način zaslužka med vsemi najbolj nasprotuje naravnemu pravu, je menil. O obrestih smo se v Ljubljani pogovarjali z mag. Boštjanom J. Turkom, direktorjem ljubljanskega Inštituta za civilno in gospodarsko pravo.

»Zgodovinarji učijo, da so se obresti prvič pojavile na Bližnjem vzhodu v okviru tako imenovanih ešnunskih zakonov. Zakoni so bili napisani na dveh glinenih ploščah. Ime so dobili po Ešnuni, zdaj Tell Asmarju, v provinci Diyala v Mezopotamiji, zdajšnjem Iraku,« razlaga mag. Boštjan J. Turk.

ZAKAJ OBRESTI
Jürgen Müller v knjigi Generacija zlato piše, zakaj sploh obresti. Razlaga, da je denar kri gospodarstva, zato mora vedno krožiti. Gospodarstvo je odvisno od tega, da denar hitro potuje iz rok, da ima visoko obtočno hitrost. A ker ga lahko ljudje vzamemo iz obtoka in ga hranimo doma v »štumfu«, nas je treba na nek način spodbuditi, da nehamo kopičiti denar zasebno in da ga znova damo v obtok oziroma ga posodimo banki, ta pa ga posodi naprej, investira v gospodarstvo. In ta spodbuda naj bi bile obresti. Bile naj bi zagotovilo za kroženje denarja. Zato tudi nikoli ne bi smele biti prenizke, čeprav bi bilo to gospodarsko želeno.
»Obresti so zato podvržene navzkrižnim interesom gospodarstva. Po eni strani naj ne bi bile previsoke, ker sicer dolgovi z eksponentnim učinkom obrestnih obresti vedno hitreje naraščajo v neskončno. Po drugi strani pa tudi ne smejo biti prenizke, ker sicer upade obtočna hitrost denarja in je s tem oškodovano celotno gospodarstvo,« pojasnjuje Müller.

ZAKAJ NENEHNA GOSPODARSKA RAST
Že otrok ve, da se bo njegov stolp iz kock enkrat podrl, če bo na vrh spet in spet polagal nove kocke. Kljub temu vedno znova poslušamo razlage, da mora naše gospodarstvo kar naprej rasti, da se bodo lahko rešile vse ostale težave. Stabilnost, to je ničelna rast, zato že pomeni nazadovanje. Temu napačnemu prepričanju o rasti oporeka že samo končen prostor naše zemlje, v kateri so omejeni naravni viri, pravi Müller.

Po njegovem mnenju so prav obresti resnični razlog, zakaj mora naše gospodarstvo vedno znova rasti. Pojasnjuje, da lahko to zaradi eksponentnega učinka obrestnih obresti deluje samo še neki določen čas, dokler ne bo kaka vojna ali inflacija/deflacija celotnega sistema vrnila na izhodiščno točko.

Kaj pomeni eksponentni učinek obrestnih obresti, najbolje ponazarja naslednji primer. Če bi Jožef ob rojstvu Jezusa investiral en cent po 4-odstotni obrestni meri, bi obrestne obresti do leta 1749 narasle do vrednosti krogle zlata, ki bi bila težka kot Zemlja. Do leta 1990 bi dodatno narasla na vrednost 8190 takih krogel. Po 5-odstotni obrestni meri pa bi leta 1990 lahko kupili neverjetnih 134 milijard zlatih krogel teže, kot je zemeljska krogla.

ODERUŠKI OBRESTNO OBRESTNI SISTEM
Obrestni sistem v praksi torej ne zdrži, če bi vsi hoteli živeti od obresti. Življenje ob njih je dovoljeno le peščici ljudi, sistem pa s svojimi mehanizmi poskrbi, da navadni ljudje ne bi mogli nikoli živeti le od njih, kajti kdo pa bi potem sploh še delal, ustvarjal ... Ti mehanizmi so nam prikriti, a jih vsi zelo dobro poznamo, odlično jih opisuje Müller v svoji knjigi.

Obrestno obrestni račun pa se uporablja tudi pri posojilih. Dolgovi držav zaradi tega eksponentno naraščajo in države morajo že zgolj za odplačevanje obresti najemati nove kredite. Obresti rastejo namreč bistveno hitreje kot realno gospodarstvo, in s tem breme obresti.

»Z obrestmi se pojavlja prekomerna rast dolgov na eni strani kot tudi premoženja na drugi strani. Prepad med revnimi in bogatimi se veča, zdravi srednji sloj pa izginja. Primer Jožetovega centa kaže, da se takšne prekomerne razvojne tendence morajo končati z uničenjem denarnih terjatev in dobroimetja, na primer s hiperinflacijo ali vojno,« pravi Müller.

To pojasnjuje vzroke, zakaj so trenutne razmere v svetu tako kaotične, napete in grozijo, da prerastejo v spopade svetovnih razsežnosti. Sistem, kot ga imamo zdaj, se mora ponastaviti.

PAPIRNATI DENAR – OROŽJE IZKORIŠČANJA
Vrh tega zla je danes papirnati denar. Banke ga posojajo za obresti, brez kritja v zlatu. Ustvarijo ga iz nič, ko ga natiskajo v poljubnih količinah ali pa ga ustvarijo le s klikom na računalniško miško. O tem nemški ekonomist Roland Baader pravi:
»Papirnati denar brez kritja je najsijajnejše orožje izkoriščanja, ki so si ga vladajoči kdajkoli izmislili.«

Slovenski strokovnjak mag. Boštjan J. Turk ga dopolnjuje:
»Predvsem bi rekel, da gre za sijajen način nezdravega bogatenja, torej bogatenja brez podlage v realnem sektorju proizvodnje blaga ali storitev, ki se prej ali slej konča s finančnim zlomom. Za ta pojav je odličen izraz uporabil Oliver Stone v izvrstnem filmu Wall Street: Denar nikoli ne spi – »steroid banking« ali »s steroidi nabildano bančništvo«.

Ali bi zlato oziroma zlati standard lahko nadomestilo papirnati denar? Zlato preprečuje denarne špekulacije, saj obresti na zlato ni.
»V to je verjel že francoski filozof Voltaire (1694–1778). Zlato ima seveda svoje prednosti. Predvsem je velika prednost zlatega standarda v cenovni stabilnosti. Stabilnost pa pomeni gospodarsko rast. Prav tako se z zlatim standardom vzpostavi fiksni menjalni tečaj, seveda med tistimi državami, ki ga sprejmejo. Ima pa zlato seveda tudi svoje minuse. Nekatere države ga imajo namreč veliko, kot so ZDA, Kitajska, Avstralija in Južna Afrika, nekatere pa skoraj nič. Vprašanje je torej, ali bi bil globalno sprejemljiv, saj bi lahko ustvaril nove, še hujše neenakosti.«

KDAJ SPET ZLATI STANDARD?
Je realno pričakovati, da bo zlato spet plačilno sredstvo oziroma da bodo spet uvedli zlati standard?
Mag. Turk meni: »Če mislite v globalnem smislu, menim, da bo na to treba še nekoliko počakati. Več možnosti za to vidim v omejeni, primerljivi skupini držav. V ozadju takih odločitev so namreč tudi interesi finančnih velesil, ki ne bodo tako zlahka drugim predale svojih vzvodov moči. Je pa po drugi strani res, da smo z vsako finančno krizo bliže alternativnim oblikam plačilnih sredstev. Vedno več svetovnih strokovnjakov se denimo zavzema za širšo uporabo bitcoina, decentralizirane kriptovalute. Človeštvo očitno potrebuje več šok terapij, da začne resno razmišljati o (pravičnejših) finančnih alternativah. Nekdanji izraelski ambasador v ZDA Abba Eban je denimo dejal, da nas zgodovina uči, da ljudje in narodi začnejo ravnati modro šele tedaj, ko izčrpajo vse druge možnosti.«

Kje je torej rešitev iz tega finančnega sistema, katerega temelj so obresti in učinek obrestnih obresti, ki je sedaj na robu zloma?
»Sam verjamem predvsem v zmernost in to na vseh ravneh človekovega udejstvovanja. Dejstvo je, da so obresti gonilo kapitalizma in da realne alternative tovrstni obliki družbeno-ekonomskega sistema ni ponudil še nihče. Prav tako je dejstvo, da imamo od obresti določene koristi tudi državljani, ko denimo varčujemo na banki, vlagamo v življenjska zavarovanja, v vzajemne sklade. Ekscesno obrestovanje, denimo oderuštvo, pa je seveda ne samo moralno zavržno, ampak tudi zelo strupeno za celotno ekonomijo določene države, saj peščici posameznikov prinaša velikanske dobičke, a po drugi strani ničesar ne prispeva k blagostanju državljanov, k njihovi kupni moči. Pametni državni voditelji bi zato morali obrestno politiko voditi kar se le da premišljeno, uravnoteženo, da bo v korist vsem, ne le bankirjem in drugim posojilodajalcem, ampak tudi državljanom.«
Ana Švigelj   

OBRESTI IN RELIGIJE
Katoliška cerkev je sprva ovirala razvoj bančništva, saj je menila, da je služenje denarja z obrestmi v nasprotju z božjo voljo, torej greh, zaradi česar je obresti prepovedovala. Cerkveni učitelj Tomaž Akvinski (1225–1274) je glede obresti dejal, da je služiti denar brez dela, samo na račun časa, v nasprotju z božjo voljo. Nekaj časa so celo izobčevali tudi laike, ki so posojali denar na obresti. Čeprav je cerkev obresti prepovedovala, pa ne bi bila cerkev, če ne bi obšla svojih lastnih prepovedi. To je naredila tako, da je pojem obresti zamenjala z drugimi strokovnimi izrazi, v knjigi Denar je cerkveni bog pojasnjuje avtor Vladko Began.

STARA ZAVEZA O OBRESTIH
Kaj pravi stara zaveza o obrestih, si poglejmo v naslednjem citatu.
»Če je človek pravičen in ravna po pravu in pravičnosti, ... nikogar ne izkorišča, temveč vrača, kar mu je bilo zastavljeno za dolg; če ne ropa, če daje svoj kruh lačnemu, oblači nagega, ne posoja na obresti in ne odira, odvrača roko od krivice ... – tak je pravičen in bo zagotovo živel, govori Gospod Bog.« (Ezekiel 18, 5-9; okoli 600–560 pred našim štetjem)
»Ali torej vatikanska banka in druge katoliške banke, ki denar posojajo za obresti, ne kršijo biblije? Ali obračunavajo tudi obrestne obresti? Ali ni obrestno obrestni račun »umor« dolžnika in posledično družbe, saj je sedaj praktično celotna družba zadolžena? In pri tem sodeluje tudi cerkev, saj je denar njen bog. Koliko ljudi je umrlo zaradi cerkvenega obrestno obrestnega računa? Koliko jih še bo? Za koliko se pri tem poveča cerkveno bogastvo?« se sprašuje Vladko Began.

Papež Aleksander III. (1159–1181) pa je dejal: »Vsaka zakonodaja, ki dovoljuje obračunavanje obresti, je nič in nična.«

ZLATO NE PRINAŠA OBRESTI
Dr. Hans J. Bocker pa nas v knjigi Zlato osvobaja še dodatno razsvetli:
»Tudi Koran, v 2. suri, prepoveduje obresti: ... Kdor vzame obresti, bo vstal tako, kot vstane tisti, ki ga zgradi Satan in ga vrže ob tla ... Alah nagrajuje tiste, ki dajejo, in tiste, ki delajo dobro, ter uničuje jemalce obresti ...

Koran in ameriška ustava vsebujeta identično izjavo: Samo zlato in srebro sta denar!«

Dr. Bocker še pravi: »Res je, da zlato ne prinaša obresti, vendar lahko v časih hiperinflacije in denarnih reform – ki ne pomenijo nič drugega kot bankrot države – obresti, ki so se leta in leta počasi nabirale, v trenutku izginejo skupaj z denarjem, iz katerega izhajajo. Pri naložbah v zlato se to ne more zgoditi, saj zlato ne le da ohranja svojo vrednost, temveč jo celo povečuje. Dejstvo, da zlato ne prinaša obresti, je pravzaprav ena izmed njegovih najboljših lastnosti, sicer bi se ta vrsta naložbe že zdavnaj pojavila v prijavah za dohodnino. Zlato ne prinaša nikakršnega neposrednega dohodka, ki bi ga bilo mogoče obdavčiti. Njegova velika prednost je ohranjanje vrednosti naložbe.«

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Obresti-Poguba-Gospodarstvo