Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Obljube_Sola_Custvena_Inteligenca

Obljube, ki jih dajemo sebi torek, 28. februar 2023 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke LAHKO ZAČNEMO S TEM, DA SE DRŽIMO OBLJUB, KI JIH DAJEMO SEBI Kaj pomeni čustvena inteligentnost? Kako se jo meri? Najpreprostejša razlaga govori o tem, da čustvena inteligentnost pomeni sposobnost zavedanja svojih čustev in ustrezno ravnanje z njimi. To ravnanje in izražanje čustev naj bo takšno, da podpira našo osebno rast in ne škoduje drugim ljudem. Obstajajo testi, ki lahko pokažejo, kje smo šibki in kaj bi bilo potrebno razvijati. Ovrednotimo lahko posamezne naše sposobnosti kot na primer komunikacijske veščine, sposobnost reševanja konfliktov ali izražanja čustev, sprejemanje kritike, izražanje svojih potreb, stopnjo prilagajanja in podobno. Vendar bi bilo preveliko poenostavljanje, če bi na podlagi teh testov čustveno inteligentnost merili po neki lestvici ali vrednostnem sistemu. Kaj je po vašem mnenju bistvo čustvene inteligentnosti? V srčiki čustvene inteligentnosti je sposobnost človeka, da se zaveda sebe, svojih dejanj, misli, občutkov in da je sposoben vse, kar se je kdaj naučil, tudi spremeniti, če tako presodi. Zato se čustvena inteligentnost lahko razvija celo življenje in življenje samo s svojimi preizkušnjami nas sili v to, da rastemo, da opuščamo neustrezna ravnanja, misli, čustva in razvijemo nove vzorce, prepričanja in vedenja. To pa je, z drugimi besedami, tudi razvoj čustvene inteligentnosti. Kako razvijati kreativno inteligenco, voljo in odločnost? Ustvarjalnost se začne v mislih. To pa seveda ni dovolj. Mnogi bi marsikaj spremenili, ker so prepoznali, da staro delovanje ni ustrezno. A na koncu ne ukrenejo nič. Razlog je v močnih avtomatizmih in navadah ter seveda neustreznih prepričanjih. Vemo tudi, da se človek drži starih obrazcev razmišljanja in vedenja tako dolgo, dokler ima od njih večjo korist, kot pa misli, da bi jo imel od novega vedenja ali delovanja. Ta korist pa je pogosto udobje, pasivnost, dejstvo, da nam ni potrebno prevzemati odgovornosti ali se spustiti v konflikt, morda tudi občutek varnosti in podobno. Torej je za prebujanje volje in kreativne inteligence zelo pomembno, da  poznamo svoje mehanizme in lastnosti, ki jo ovirajo. Da bi jih lahko transformirali, se mora človek nasloniti nase in na voljo, ki jo premore njegov jaz. To ni mukotrpno prizadevanje za spremembo in mučenje z nekimi novimi ravnanji. To je volja, ki vznikne iz naše notranje želje po spremembi ali večji svobodi duha. Tovrstna volja se lahko razvija z majhnimi koraki. Lahko začnemo s tem, da se držimo obljub, ki jih dajemo sebi. Tudi spremembe kakšnih navad in vztrajanje pri teh spremembah krepijo voljo. Za začetek naj to ne bodo velike spremembe, temveč takšne, ki jih bomo zares lahko vpeljali v svoje življenje in s tem krepili moč svoje volje. Komu je namenjena Šola čustvene inteligence? Vsebine, ki jih odpiramo v našem programu, so zanimive za širok krog ljudi, še zlasti pa program pritegne vse tiste, ki imajo željo po osebni rasti, po bolj polnem življenju, izboljšanju medsebojnih odnosov in seveda želijo bolje spoznati tudi sami sebe. Veliko sodobnih boleznih je povezanih s stresom. Kako škodljiv stres spremeniti v koristen stres? Vedno imamo večjo ali manjšo moč izbire. Kadar smo preveč pod vplivom stresa, to možnost pogosto spregledamo. Pozabimo, da lahko sami izbiramo, kako bomo živeli, vsaj do določne mere. Še večja pa je svoboda izbire pri tem, kako se bomo odločali, odzivali ali ravnali na različne zunanje dogodke ali zahteve. Danes se zdi, da so besede, kot so hitreje, bolje, uspešneje, več in podobno postale nekakšne "mantre" in pogosto brez resničnega razmisleka sledimo tem vodilom. Na ta način si poleg zunanjih pritiskov ustvarjamo tudi notranje pritiske in pričakovanja. Naša samopodoba je pogosto odvisna od tega, koliko smo uspešni ali boljši od drugih, in od tega, kako nas vidijo drugi. To pa vodi v napetosti in nenehen stres. Seveda ima tak način življenja svoje meje, kar se največkrat pokaže na telesu z  različnimi težavami ali obolenji. Vse več ljudi se zaveda, da je potrebno določeno miselno naravnanost in pogosto tudi način življenja spremeniti. Morda moramo preveriti vrednote, ki nas usmerjajo. Nam več pomeni harmonija v družini in rast v odnosih ali napredovanje na delovnem mestu? Včasih je oboje združljivo, včasih ne. Bolj ozaveščen način življenja zahteva večjo umirjenost uma. Pri tem so nam v pomoč vse metode, ki nas k temu navajajo, od različnih oblik sproščanja do joge in meditacije. Ko je človek umirjen, se v telesu dogajajo procesi, ki nevtralizirajo posledice prekomernega stresa. Poleg tega v umirjenem stanju mnogo bolj ustrezno reagiramo in usmerjamo svoje življenje ter se zavedamo, kaj resnično želimo in potrebujemo. Kako pravilno izraziti jezo? Prevladujeta dva načina ravnanja z jezo, eden je potlačitev in drugi izbruh. Oba sta na daljši rok neustrezna in imata negativne posledice. Zatrta jeza pogosto vodi v pomanjkanje življenjske energije, volje in tudi v bolezni. Izbruhi jeze pa so izredno neprijetni za medsebojne odnose in onemogočajo komunikacijo, ki bi bila konstruktivna. Pri jezi je zelo pomembno, da ločimo njen energijski del od vsebinskega. Vemo, da jeza požene val energije po telesu, v glavo, roke, zgornji del telesa. Če to energijo potisnemo vase, bo tam tudi ostala in vplivala na počutje in zdravje. Zato je dobro energijo sprostiti, a ne z nekontroliranim izbruhom, saj s tem problema nismo rešili. V prvi fazi, ko nas preplavi jeza, si lahko pomagamo z globokim dihanjem, kjer smo pozorni na vdih in izdih. Dihanje je lahko malo upočasnjeno. Že pet do deset takšnih vdihov bo povzročilo, da se bomo imeli bolj pod kontrolo. Ostane pa še vsebinski del jeze, raziskovanje, kaj jeza sporoča oziroma kaj nas je v resnici tako razjezilo. To zahteva  našo pozornost. V pogovornem jeziku pogosto rečemo "razjezil si me", a v resnici smo se razjezili sami, drugi je zgolj nekaj rekel ali storil, kar je v nas sprožilo jezen odziv. Ravnanje drugega morda res ni ustrezno, a odziv na njegovo izjavo ali dejanje je naš. In samo mi ga lahko spremenimo, če je neustrezen. Temu procesu pravimo prevzemanje odgovornosti za svoja čustva. Potrebno se je vprašati, kaj v resnici nas je tako razjezilo. Morda je dejanje nekoga zgolj povod in ne resnični vzrok naše jeze. Je v ozadju naše jeze morda skrb, prestrašenost, ali se v nas kaj nabira že dalj časa, smo s čim v svojem življenju nezadovoljni? Ali se jezimo, ker je partner pozabil plačati položnice ali nas jezi in boli, ker se v odnosu počutimo žrtev, ki mora poskrbeti za vse zoprne malenkosti vsakdanjika? Ko spoznamo resnične razloge za svojo jezo, tudi ravnanje z njo postaja bolj ustrezno. Jeza je zgolj sporočilo, da se nekaj dogaja, kar zahteva našo pozornost in morebitno spremembo, akcijo. Prav jeza je čustvo, ki pomaga sprožiti akcijo, premik od nezadovoljstva k zadovoljstvu, od pasivnosti k aktivnosti, od vloge žrtve v zavestnega sooblikovalca svojega življenja. Strah je eno od čustev, ki nam velikokrat kroji usodo. Kako strah doživeti v drugačni luči? Kako ga spremeniti v svojega zaveznika? Morda se vam je že kdaj zgodilo, da ste imeli odlično idejo, bili navdušeni, da jo boste izpeljali in ste jo že začeli uresničevati, potem pa vam je navdušenje začelo plahneti, ideja se vam ni zdela več tako zanimiva, začeli ste odlašati z realizacijo, morda ste na koncu idejo povsem opustili? Kaj je v ozadju takega ravnanja? Odgovorov je lahko več, a zelo pogosto so v takšnih in podobnih primerih na delu naši podzavestni strahovi. Ti se pojavijo nenadoma, "oblečeni" v različna čustva in misli, ki blokirajo našo voljo, vztrajnost in navdih. Tako sabotiramo sami sebe. Vajeti naših odločitev so v rokah skritih strahov in ugotavljamo, da nam nič ne uspe, da nismo dovolj dobri, skrbi nas, kaj si bodo mislili drugi, če ne uspe, in podobno. Če popustimo tem mehanizmom in strahovom, ne rastemo zares. Strahovi so naši veliki učitelji, če jih želimo videti v tej luči. Imajo določena sporočila, govorijo o tem, kaj je potrebno prerasti, kaj razviti ali opustiti. Strahovi najmočneje krojijo naša življenja takrat, ko jih potiskamo, zatiramo ali se jih premalo zavedamo. Bolj ko jih skrivamo, večjo moč imajo nad nami. Bolj ko se upamo soočiti z njimi, več nas naučijo in ko jih omejujemo ali premagujemo, postaja življenje mnogo bolj polno in radostno. Vprašajmo se tudi, kaj v življenju zaradi strahu izgubljamo. Odgovori so pogosto streznjujoči. Izgubljamo bližino ljudi, občutek, da smo vredni ljubezni, samospoštovanje in zaupanje v druge, izpuščamo priložnosti in izzive ter še marsikaj. Naj omenim še en uporaben način delovanja, ki pripelje do tega, da se strahovi zmanjšajo. Če vemo, kateri strah nam povzroča težave, se potrudimo, da bolj razvijemo tisto svojo lastnost, za katero prepoznamo, da bo pomagala pri soočanju s tem strahom. Razvijajmo to lastnost ali vedenje, na primer vztrajnost, odkritost, sočutje, izpostavljanje svojega mnenja, stik s seboj in svojimi potrebami in podobno. Ko utrjujemo izbrano lastnost v različnih življenjskih situacijah in odnosih, bomo čez čas opazili, da strahovi izgubljajo svojo moč. Energijo svoje pozornosti usmerjamo v razvoj nečesa pozitivnega za nas in posledica je zmanjšanje negativnosti - strahov. Kjer sta pozornost in zavedanje, tam je moč. Mi se odločamo, čemu bomo dali težo. Pomagamo si lahko tudi s spremembo življenjskih navad, vpeljimo več stika z zemljo, gibanja, odločimo se za ples ali neko ustvarjalno dejavnost. Vse to pomaga k občutkom varnosti in zaupanja vase, kar ima za posledico zmanjševanje strahov. Za odlične vodje so značilne odlične čustveno inteligenčne sposobnosti. Kako naj vodja ustvari takšno čustveno ozračje, ki bo spodbujalo poslovno odličnost, inovativnost in tople odnose znotraj tima? To je zelo aktualno vprašanje. Kaže, da se kar korenito spreminjajo vrednote, motivi in načini gradnje medsebojnih odnosov v delovnih okoljih. Vse pomembnejša postaja moč sodelovanja, ki nadomešča izrazito tekmovalnost. Medsebojno zaupanje in spodbujanje posameznikove odgovornosti pa nadomeščata strogo hierarhični način vodenja delovnega procesa in oblikovanja medsebojnih odnosov. Pri tem procesu imajo vodje pomembno vlogo. Poznati morajo lastnosti svojih podrejenih in jih spodbujati k razvoju njihovih sposobnosti in pozitivnih lastnosti. To je mnogo bolj učinkovito kot poudarjanje šibkosti in napak. Obstajajo načini, s katerimi lahko vodilni delavci motivirajo podrejene in jih povabijo k uresničevanju skupnega cilja. Če se zaposleni čuti poklican in pomemben pri doseganju skupnih  ciljev podjetja, potem bo tudi delovno mnogo bolj uspešen in ustvarjalen. Za to je potrebno vzdrževati in razvijati komunikacijo, v kateri imajo zaposleni možnost odprto izraziti svoje misli, težave in predloge. V prihodnosti bodo uspešnejša tista podjetja, katerih edini cilj ne bo dobiček. V mnogih delovnih okoljih se že danes pričenjajo zavedati, da stopamo v novo dobo razvoja, kjer postajajo vrednote, kot so dobri odnosi, iskrenost, osebna odgovornost, zdravje, dobro počutje, ekologija in podobno, zelo pomembni za trdno vizijo in uspešnost podjetja. Vsak človek si želi, da bi bil v življenju srečen. Ali obstaja ključ do sreče? Hrepenenje po izpolnjenosti in sreči nas lahko pomembno motivira na poti življenja in napredka. A zdi se, da je sodobni človek v nekem nestrpnem lovu za srečo, ki pa se vse bolj izmika. Morda tudi zato, ker ne vemo čisto dobro, kaj lovimo, kaj je resnična sreča. Od zunaj vsiljene podobe "srečnosti" postajajo vse bolj agresivne: kako naj izgledamo, kaj naj posedujemo, kako naj se vedemo, kako naj živimo . Tako srečo iščemo na različnih koncih: v nakupovalnih centrih, na zabavah, v bogastvu, v druženju s "pravimi" ljudmi, pri "pravem" partnerju in podobno. Velika večina ljudi je tako dan za dnem usmerjena navzven, stran od sebe in nekam naprej v prihodnost, kjer nas morda čaka sreča. Resnična sreča pa se začne v sedanjosti. Tukaj, kjer smo, lahko tlakujemo temelje sreče. Doživljanje sreče se začne v naših mislih in čustvih. Kar mislimo, to živimo. Bolj ko so misli čiste, optimistične, ljubeče, konstruktivne, manj ko je v njih kriticizma, primerjanja in sodb, bolje se bomo počutili. Enako velja za čustva. Veliko jeze, zavisti, ljubosumja, žalosti in podobnih čustev blokira našo srečo. Vsa ta čustva so normalna in jih imamo vsi, če pa takšna čustva postanejo stalnica v naši duševnosti, potem je to pot, ki vodi stran od sreče. Tudi zato sta razvoj čustvene inteligentnosti ter učenje miselne in čustvene higiene tako pomembni za kvaliteto življenja. Začnimo pri sebi. Notranje bolj mirni in stabilni bomo vedeli, kaj naj storimo, da bomo bolj izpolnjeni in srečni. V nas je modrost, le do nje moramo. Stik s seboj in notranji mir sta temelja sreče. Vse zunanje radosti in veselja, uspehi in lepi dogodki pa so pomembno dopolnilo k občutenju sreče in jih bo v življenju več, če jih bomo znali "priklicati". www.cdk.si/soutripanje Komentarji (0) www.pozitivke.net