Na sledi nove znanosti (6) Iz fraktalne narave vesolja sledi logična ugotovitev, da so, podobno kot atom, tudi vse galaksije, kvazarji, sonca in planeti kroglasti vrtinci eterične energije ali, kakor jih imenuje Haramein, črne luknje na ogromnem razponu pojavnosti ali skalabilnosti. Dinamika vrtincev je v osnovi enaka, ne glede na katerem odseku skaliranja jo opazujemo – v oblaku elektronov ali na ravni galaksije.
Ob osupljivih fotografijah vesolja, posnetih s satelita Hubble, v zadnjem času tudi znanost sramežljivo priznava, da utegne v središčih galaksij obstajati črna luknja kot orjaški motor teh gigantskih kozmičnih struktur. Tudi o obstoju življenja drugod po vesolju je vse več slišati.
V nasprotju s sedanjim stališčem znanosti Haramein trdi, da so vsa izvorno plinasta kozmična telesa znotraj votla, tudi Zemlja in Sonce. Močna centrifugalna sila oblake plinov tišči k obodu krogle, kjer se tudi najhitreje ohlajajo, v središču takšnega telesa pa se nahaja »motor« – kroglasti vrtinec oziroma črna luknja. Ta singularnost je, kot smo omenili, izvir energije, ki se kaže kot gravitacija in elektromagnetne sile ter vsi drugi pojavi.
VOTLA ZEMLJA
Trditev, da je Zemlja votla, je deležna posmeha in omalovaževanja. A da je ravna plošča, je človeštvo verjelo prav do leta 1520 (!), ko je Magellan z obplutjem sveta dokazal nasprotno. Da je naš planet votel, pričajo prastari teksti, denimo legende Majev, Aztekov, Indijancev; tudi budisti govorijo o kontinentu Agarta z glavnim mestom Šambala v notranjosti Zemlje. Med novejšimi informacijami je več poročil ljudi, ki so notranjost obiskali, vključno z ameriškim kontraadmiralom Byrdom.
Informacija o votli Zemlji je ena najbolj varovanih skrivnosti sveta. Razkritje te skrivnosti zagotovo ni po volji gospodarjev sveta oziroma elit, ki bivajo znotraj, kot tudi ne, da bi se človeštvo dokopalo do številnih drugih znanstvenih resnic, ki jih tukaj razkrivamo.
Teorija o Zemlji kot polni krogli ali tako imenovana »dinamo teorija« je zaživela v času vzpona elektrotehničnih znanosti, posebno napredka na področju magnetizma. Zemljino magnetno polje so opredelili za notranji pojav in ga pogojevali z magnetnim materialom v sredici planeta – železom in nikljem. Toda železo pri visokih temperaturah, kakršne naj bi vladale v središču planeta, ne prevaja magnetnega polja. Danes vemo, da magnetizem obstaja tudi v povsem nemagnetnih materialih in plazmi.
Obstaja pa še več drugih nerodnih dejstev. Novejše raziskave kažejo, da magnetna os Zemlje ne sovpada z rotacijsko osjo, kar pomeni, da bi se moralo notranje železno jedro vrteti drugače kot ostala skorja, kar je seveda absurd. Prav tako z dinamo teorijo ni možno pojasniti hitrega pomikanja zemeljskih magnetnih polov, kar še posebej opažamo v zadnjem času, kaj šele menjave magnetnega severnega in južnega pola, ki se je v Zemeljski zgodovini že večkrat zgodila. Da zemeljski magnetizem ni lokalen temveč ima zunanji izvor, dokazuje dejstvo, da se spreminja v skladu s sončnimi mrki in spremembami sončnih erupcij.
Obširneje bomo o votli Zemlji spregovorili na drugem mestu, omenimo naj le, da sta največja vhoda v njeno notranjost na severnem in južnem tečaju. Podobno opažamo tudi pri drugih planetih. (Za osnovno informacijo o votli Zemlji na spletni strani YouTube vtipkajte »Hollow Earth Theory 3D«.)
ZEMLJA TUDI RASTE!
A presenečenj še ni konec. Po teoriji, ki jo podpirajo nekatera nesporna dejstva, naš planet, verjetno pa vsa nebesna telesa, rastejo. Raziskovalec Christopher Otto Hilgenberg je ob raziskovanju zemeljskega površja leta 1933 ugotovil, da se posamezne celine na planetu, če zemeljsko kroglo pomanjšamo na 55 do 60 odstotkov sedanje velikosti, popolnoma skladno povežejo kot orjaška sestavljanka. Z večanjem oziroma napihovanjem krogle se celine pričnejo razmikati, površina oceanov pa raste. Računalniška simulacija, ki jo najdemo v prispevku na spletu, je osupljiva in prepričljiva (na spletni strani YouTube vtipkajte »Conspiracy of Science - Earth is in fact growing«).
Da teorija ni iz trte izvita, dokazujejo natančne laserske meritve, opravljene s satelita leta 1993: polmer Zemlje se vsako leto poveča za 18 milimetrov. Ob linearni rasti bi to v milijardi let zneslo 18.000 kilometrov, a rast je sledila drugim zakonitostim. Zemlja torej raste kot organsko bitje. Seveda se zastavlja vprašanje, od kod jemlje materijo, tudi vodo. Odgovor je bržčas naslednji: iz istega vira, kot je prišla obstoječa materija. V svetu materije je vse podvrženo zakonom minljivosti; vse ima svoj začetek in konec, rojstvo in smrt, vključno z vsakim atomom. Energija prehaja med različnimi ravnmi etrske gostote brez težav, ob tem pa materija nastaja ali izginja.
Teorija o votli Zemlji dobi s teorijo o njeni rasti logično dopolnitev. Žogo je vsekakor laže napihniti kot iz manjše polne krogle narediti večjo. Rasti planeta sledi višanje njegove lastne frekvence. Ugotovljeno je, da se je Schumannova frekvenca, lastna frekvenca Zemlje ali njen »srčni utrip«, v zadnjih desetletjih s 7,8 Hz povišala na več kot 8 Hz in še raste. Zemlja torej še zdaleč ni stabilno nebesno telo; vse kaže, da bomo morali predstavo o njeni pojavnosti krepko korigirati. A ne le o njeni.
KROGLASTE GALAKSIJE
Tudi Sonce naj bi bilo, kot razmišljamo tukaj, votlo. Znanost pravi, da v njegovi notranjosti poteka nenehna jedrska reakcija, a to se ne ujema z novejšimi dognanji, ki kažejo, da je temperatura v črnih pegah mnogo nižja kot temperatura površine. Haramein razlaga, da so v sredici Sonca, Zemlje in vseh votlih planetov črne luknje; Zemljina je razmeroma majhna – imela naj bi velikost žoge in naj bi delovala kot mini notranje sonce.
V skladu s fraktalnim ustrojem vesolja so znotraj velikih črnih lukenj manjše črne luknje. Zemlja je, tako kot ostali planeti, znotraj vplivnega področja našega Sonca, napajana z njeno etrsko energijo.
Ob slikah galaksij, gigantskih vrtečih se spiralnih struktur, si mislimo, da se snov, denimo zvezde, na obodu spirale izgublja v vesolje. A temu ni tako; ta snov se spiralno dviga nad galaktični disk in se v loku vrača v središče galaksije skozi orjaški vrtinec, ki se vrtinči v njeni središčni osi. Ta vrtinec, ki ga slike običajno ne kažejo, si lahko predstavljamo kot ozek simetrični lijak višine več tisoč svetlobnih let, celotna podoba galaksije pa s tem postane kroglaste oblike. Tako snov neprestano kroži in ogromen kozmični sistem ohranja v energijskem ravnovesju. Isti mehanizem opazimo tudi pri kvazarjih, pulzarjih in na vseh ostalih ravneh skaliranja.
Kot je ugotovil že Einstein, svetlobo, ki je elektromagnetno valovanje, močna gravitacijska polja odklonijo. V posameznem vesolju se ob številnih kozmičnih objektih pot svetlobe vse bolj krivi in naposled njena tirnica vse bolj postaja podobna krožnici. Zato iz posameznega vesolja svetloba ne uhaja navzven. Dokaz za to je dejstvo, da je nebo ponoči črno. Do nas pride iz drugih vesolj le svetloba izredno močnih virov. Živimo znotraj črne luknje.
ČRNA LUKNJA V CELICI
Nassim Haramein pa postreže še z eno zanimivostjo: značilnosti črne luknje opazimo tudi v biologiji. Vsaka živa celica je namreč obdana z membrano – ta predstavlja nekakšen dogodkovni horizont – mrežo iz lipoproteinov, ki drži vsebino celice skupaj. Ti nihajo na nezaslišano visoki frekvenci: 1011 Hz! Razmerje med premerom celice in njeno frekvenco je podobno kot pri vseh pojavih (sonca, planeti, galaksije …), ki vsebujejo črno luknjo!
Če omenjeni podatek za vse te objekte zabeležimo v grafu, ki predstavlja razmerje med frekvenco in maso, dobimo točke na premici, pri čemer je podatek za celico prav na sredini! Linearna razporeditev točk v grafu, ki so za povrh v razmerju zlatega reza, dokazuje visoko urejenost naravnih sistemov.
Haramein iz navedenega zaključuje, da biološki ustroj celice ustreza pogojem črne luknje, kar dokazuje tudi zelo intenzivno energijsko dogajanje v celici in njeni okolici. Biološki sistemi so torej na fraktalni skali vesolja posebne vrste struktur, ki predstavljajo vez med kozmično velikim in mikroskopsko majhnim.
Iz fraktalne narave vesolja sledi logična ugotovitev, da so, podobno kot atom, tudi vse galaksije, kvazarji, sonca in planeti kroglasti vrtinci eterične energije ali, kakor jih imenuje Haramein, črne luknje na ogromnem razponu pojavnosti ali skalabilnosti. Dinamika vrtincev je v osnovi enaka, ne glede na katerem odseku skaliranja jo opazujemo – v oblaku elektronov ali na ravni galaksije. 
