Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Notranja_Svoboda_Samostojnost

Pot do notranje svobode torek, 9. januar 2018 @ 05:02 CET Uporabnik: sasa.tasevski Ko je Benet začel hoditi v vrtec za otroke s posebnimi potrebami, so se stvari kar naenkrat postavile na glavo. Pred tem smo skupaj dosegli to, da je samostojno hodil, tudi po deset kilometros dnevno. Doma pa je kar mirno spremljal kako sem jaz kuhala ali opravljala dela, ki jih pač vsi potrebujemo. Z vstopom v vrtec kar naenkrat ni hotel nič več hoditi. Doma je hodil po štirih ali po dveh, kolikor je bil pač »prisiljen«, da je prišel do svojih igrač. Zunaj pa skoraj niti koraka. Ponovno se je vrnil na udarjanje z roko po ustih, kot bi tepel samega sebe, če jaz nisem bila ves čas z njim. In ponovno se mu je zaželelo »obsedeno« metanje kamenjev. Skratka to kar je počel pred letom dni in od kjer sva prehodila že precej poti napredka. Če smo hoteli doseči kakšen korak naprej, je bilo vidno le brcanje, metanje vsega dosegljivega, grizenje, vpitje in podobno. Njegovi kriki upiranja so izgledali »kot bi ga res klali«. Ko sem mu včasih hotela sleči majico, da bi ga pripravila za spat, se je drl kot bi mu res kaj hudega storila. To je v meni prebudilo globoko krizo. Kar naenkrat sem začutila, da sem nezmožnoa pomagati otroku, in s tem tudi drugim. Izgledalo je kot bi vse napredke preteklega leta odnesel veter. V meni je še naprej žarela želja po tem, da mu pomagam, a njegovo vidno upiranje v tako zelo ekstremni obliki ob vsakemu koraku me je spravilo v hudo krizo »starševstva« in »terapeuta« otroka v intenzivni negi: kako prekiniti začarani krog močne odvisnosti za vse - menjati plenice, nositi hrano v usta, nositi Beneta (že precej čez meter dolgega) po naročju ali v vozičku ... brez da bi imeli možnost napredka. Moje življenje se je ponovno vrnilo »le na njega in za njega« in v meni so postali povsem vidni in čutni znaki debelega okovja, ki mi ne dopušča, da bi živela tudi lastno življenje. Tako sem prosila Nebo za pomoč na poti do svobode, saj mi je tako zelo intenzivna nega »jemala« prav to: svobodo. In kar hitro mi je prišla na pot. V svojih meditacijah, kjer se jaz povezujem z Glasom, ki me spremlja, sem ves čas videvala veliko bitje, kot bi bila Velikan. Pokazal se mi je v popolnoma zlati barvi. Preko njega se je čutila izredna moč in radost. Zanj je bilo vse enostavno. Na zadnjem prstu svoje noge je imel ta Velikan majhno telo. To je bilo zelo majhno, a tudi to se je izkazalo, da za Svetlega Velikana ni problem. Z njim je spretno opravljal kot bi bila marioneta, najlažja marioneta na svetu. In ta Velikan mi je po enem od spancev odkril globoki pomen svoje moči in radosti, saj mi je pokazal, da tudi za Benetom stoji velik in radosten Velikan. Nekega jutra sem tako spregledala globji pomen mojih življenskih srečanj. Ko je Benet odšel v vrtec to ni bil le vrtec, kjer so zanj res odlično skrbeli in kamor je tudi sam rad zahajal. Tam sem se tudi jaz srečevala s številnimi otroci, ki so v intenzivni negi in popolni odvistnosti od skrbnikov (staršev). Večina Benetovih sošolcev je na invalidskem vozičku ves čas. »Zmoti« ga le čas počitka, ko jih prestavijo v posteljo. Srečanje s temi otroci mi je pomagalo na poti do odritja svoje lastne nemoči, ki je v meni živela povsem podzavestno. Prepoznala sem svoje lastno ogledalo tako v teh otrocih, kot v mojem lastnem sinu, ki kar naenkrat ni več hotel hoditi ali na splošno skrbeti za svoj napredek. Uvidela sem kako mi sami vržemo puško v koruzo, ko se počutimo nemočne, majhne. Če izgubimo stik s tem Velikanom, ki živi v nas, torej z našo brezmejno dušo, ki je edina ki pozna RESNICO, se vdamo svetu odvisnosti od drugih: mislimo, da ne moremo. In posledično nas jezi kako drugi delajo z nami (saj ne moremo poskrbeti sami za to »kaj jemo«, »kdaj jemo«, »kam gremo«, »kdaj me previjejo«, »kdaj gremo na sprehod« ... ali tudi drugače »katero službo imam in kako bi jaz delal brez šefa«, »kam bi šel in kdaj na dopust« ... ). Čez čas jeza in nemoč preideta v depresijo in žalost ter strah pred tem ali onim, saj se energije nakopiči toliko, da nas potone v onemoglosti. In to se kaže v prav vseh ... tudi v nas povsem »normalnih« ljudeh, ki se jezimo nad tem ali onim, kot bi bili drugi krivi za vse naše tegobe. V TO SMO SE PRIPELJALI SAMI s tem ko smo se udali v nemoč, s tem ko smo se »ločili« od svojega Velikana in same sebe uvidel kot »majhne, zakompleksane in nezmožne za veliko podvigov«. Posledica tega je odvisnost in jaz sem uvidela, da je odvisnost precej bolj zakoreninjen pojav kot sem jaz sprva mislila. Odvisnost namreč ni le odvisnost v ekstremnih oblikah kot so to otroci s posebnimi potrebami, pa droge, cigarete in alkohol (pa že tega je veliko). Odvistnost leži povsod tam kjer mi računamo, da nas bodo »rešili« ali »ljubili« drugi. Tako nas večina živi v iluziji, da se moramo zaljubiti in z nekom živeti - v večini primerov zato »da bi nas imel vsaj eden rad« ... a ta »eden« nismo mi sami; ali pa v iluziji, da nas pozdravijo razna zdravila (pa najsi bodo alternativna ali uradna), ki jih jemljemo. Vsakič ko jemljemo zdravilo računamo na tujo moč, ki naj bi nas pozdravila, torej »spremenila«. Če dodobra poznamo preces bolezni, uvidimo da je tudi fizična bolezen le odsev misli, ki jo je stkala. Tako uvidimo tudi to, da nam čudežna tablekta ne more pomagati, saj moramo spremeniti našo mentaliteto, torej najti pravo misel, da bi ta sktala drugačno podobo. To je seveda mogoče, kar je meni dokazal na primer porod brez bolečin ali to da sva z Benetom umirila vznemirjeno možgansko žarišče (brez tablet ali napitkov). A za to je treba zaupati Velikanu, da nam pokaže prave veličine naše duše, kot tudi to, da mu sledimo. Če prenehamo »hoditi«, kot mi je zrcalno kazal moj sin, se udamo v nemoč, v usodo in s tem poskrbimo, da smo sami sebe posedli na »invalidski voziček«. To v večini primerov uvidimo šele v pozni starosti, ko postanemo nezmožmi za hojo in odvisni od oskrbe drugih. A da temu ne bi bilo tako ... poskrbimo za to, da se ves čas sprašujemo KJE SEM PA JAZ ODVISEN. Morda se zdravite za rakom in posegate po precej težkih terapijah, kot je sevanje ali lasersko obsevanje lokalno. Če pogledamo malo globje, lahko vidimo, da je te vrste terapije takšne, ki »pobija« rakave in zdrave celice. A vprašajmo se: Če Stvarnik res obstaja in je prava Ljubezen, bi on res rad, da mi delno umiramo zato, da bi ponovno živeli? Je to stkala le naša misel ali je življenje res takšno: da je treba pobijati, da bi lahko živeli (kar se posledično kaže v vojnah, v nasilju nasploh, pa v tem, da škropimo »zajedalce«, med tem ko na drugi polobli živi »mir«). Je resnica res tako razdvojena: smrt – življenje, vojna – mir, ljubezen-sovraštvo ... ali so to le naše misli, ki so se vdale v nemoč in se ločile od Velikana? Morda bi lahko živeli popolnoma svobodni in radostni, če bi verjeli le v resnico Velikana in s tem v njegovo NOTRANJO MOČ. Da pa bi mu res verjeli, moramo opustiti številna dejanja »odvisnosti«. Računati na druge se je vdati usodi ... in s tem nasilju. Le sami se lahko spravimo iz lastnega invalidskega vozička ... pa najsibodi to fizičen voziček ali le tablete ali »težek« partner. Zakaj včasih mislimo, da sami ne bi shajali, na primer, denarno, če bi se ločili od partnerja (v primerih ko so zveze »neznosne«)? Je to res ali le odsev naših misli o naši majnosti? Je namen partnerstva res odvisnost ali ima še kakšen globji pomen kot na primer to, da nam zrcali naše misli? Se res ne moremo »ločiti«, če so vmes otroci? Je vredno več vstrajanje v »peklu« ali mir v drugačni zvezi? Je ljubezen omejena le na isto »hišo«? Ali tudi obratno. Sem pripravljen sprejeti dejstvo, da vidim v »nemogočem« partnerju le lastne misli preden se razidem? Želim le uiti ali zavestno odpraviti misli, ki se mi kažejo, da se ne bi kaj kmalu znašel v enaki ali podobni situaciji? Srčno hvala vsem ljudem, ki so moje življenje prepletli z invalidskimi vozički. Srčno hvala vsem dušam, ki so v meni prebudile NOTRANJO MOČ VELIKANA. V meni so pustile pomembno sled. Da bi prišli do SVOBODE je potrebno HODITI: korak za korakom. Če se vsedemo v »voziček«, smo se vdali usodi. Če prav nasprotno naredimo prvi korak na poti do Velikana, pa naj izgleda še tako »nemogoč«, in prenehamo s to ali ono odvisnostjo, nas bodo lastne noge pripeljale tudi na cilj: torej do SVOBODE. Svoboda namreč ne pomeni živeti ignorantsko, kot si včasih mislimo (da delamo brez da bi se ozirali na druge). Pav nasprotno. SVOBODA je notranje čutiti vse zmožnosti, vso moč, vso radost in vso ljubezen, da s tem postanemo neodvisni od drugih - ljudi ali stvari – na katere smo računali, da bi nam od zunaj dajali nemogoče. Zavedamo se torej, da vse to imamo sami in da vse to lahko brezmejno dajemo tudi vsem drugim: pa najsibo tistim, ki nas ljubijo ali tistim, ki na videz tega še »ne znajo«. Tako se individualna svoboda spremeni v SVOBODO v družbi in mi postanemo S V O B O D N I. Ljubimo, ker nas ljubimo sami; ozdravimo, ker smo nas osvobodili vseh mentalnih okovij, ki so nas tako trdo vezala; in se umirimo, ker je v naši glavi prenehala mentalna vojna o šibkosti, nemoči in majhnosti. Saša Tasevski Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog