Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Nostalgija-Preteklost-Spomini-Slika

Nostalgija sreda, 23. avgust 2017 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Ko se oziram v preteklost, se mi obudijo sami lepi spomini. Ko vidim kakšno sliko piknikov, dejavnosti, ko smo še skupaj hodili po svetu, se mi milo stori. Ljudje se preteklosti ponavadi spominjamo samo v lepih trenutkih. Razen, ko smo imeli res kakšne težke trenutke. Drugače pa se vse zdi po nekem določenem času kot iz pravljice. Ob pogledu na fotografijo igrišča, kjer smo veselo piknikovali, sem prebudila vse občutke, spomine in nasmehe. Kako smo se imeli lepo. Potem sem se začela spraševati, kje so se izgubili vsi težki trenutki in zakaj se spominjam samo lepih, ki mi vedno znova vzbujajo dvom, da sem se v življenju odločila pravilno. Zakaj se spominjamo samo lepih občutkov? Ko sem se bolj poglobila v preteklost, imam občutek, da mi moja karma ne dovoli, da bi se nekaj časa počutila umirjeno. Kot da sem že vse življenje na preizkušnji. Nalaga mi vse težja opravila in včasih imam občutek, da se bom prelomila. Vprašanje pa, ki se je porodilo, je bilo: »Imela sem izredno težke trenutke v življenju. Kako sem jih takrat prebrodila?« Potem se zastavi vprašanje, zakaj tako z lahkoto gledam na težke trenutke v preteklosti, ki so takrat imeli težo najtežjega ter zakaj imam občutek, da novih preprek ne bom zmogla. Ali sem se takrat tudi že lomila na pol? Predvsem pa bi želela obuditi spomin, kako sem se takrat lotila nalog, ki so bile izredno težke in zakaj menim, da sedaj ne bom zmogla. Res je, da sem vedno znova na moji poti, ko omahujem, utrujena. Ko imam končno občutek, da imam vsaj približno urejeno, se mi takoj za pomislekom pojavi nova fronta. V mojih očeh z razsežnostmi Hirošime. Ko udari val vame, se ponoči zbujam, prepotena in utrujena. Mi pa ob tem, ko izgubljam voljo za borbo, nek dogodek da misliti. V moje življenje je nekega dne, za natančno pet uric, vstopila neka gospa, ki je od takrat nisem več videla. Pripovedovala mi je zgodbo njene ločitve, ko je pobegnila od moža. Pred tem je bila tako obupana, da si je rekla, da bo storila samomor. Ko je razmišljala naprej, si je rekla: » Samomor lahko naredim kasneje. Najprej moram videti, ali mi bo uspelo.« In je odšla z vrečko v roki in si sestavila življenje. Verjamem, da so nam v življenju namenjeni ljudje, ki pridejo samo za trenutek na našo pot, zaznamujejo pa jo zelo močno. Ko sem sedela na balkonu, sem se spomnila te gospe. Začela sem se spraševati, zakaj sem si zapomnila njeno zgodbo in kako to, da sem jo na pot dobila za pičlih nekaj uric. Vse je z namenom. Kot bi bila moj angel vodnik. Sedla mi je na mojo dušo. Sedaj smo tudi v obdobju retrogradnega neptuna in po Djotišu staurna, o obeh pa berem, da prihajajo na plano vse stvari, ki jih nismo počistili. Ko se s prijateljico pogovarjava mi je tako lepo dahnila: » Utrujena sem.« Včasih pride malo težje obdobje, ki kliče po prenovi in vedno je to vstop v boljša obdobja. V tem obdobju je modro, da razum in njegove ustaljene rešitve malo preslišite. Um kadar imamo težja obdobja išče rešitve v preteklosti, kako je takrat rešil kakšno situacijo. Vedeti pa moramo, da smo sedaj že daleč naprej in rešitve, ki smo jih uporabili takrat niso več primerne za današnja vprašanja in tegobe. Umirite se in poslušajte svoj prvi vzgib. Posvetite se občutkom v trebuhu. Ali vam ščemi ali pa občutite nelagodje? Preglejte svojo pot, ko ste bili z vašimi očmi v težkih trenutkih, kako ste se izvlekli. Kaj ste naredili? Preglejte, kdo vam je takrat prišel na pot in kaj vam je sporočil. Zakaj vam je bilo to sporočilo pomembno, in kdaj se še spomnite na njega. Sporočilo, ki sem ga hotela dati sebi, pa je: Ne glede na to, kako močno sem v določenih situacijah nemočna, se moram vedno ustaviti, pogledati nazaj in ugotoviti, da sem že imela težke trenutke, ki se sedaj zdijo peresno lahki. V življenju so nam dane samo take naloge, ki jih zmoremo presežti in oddelati. Nič več in nič manj nam ni dano, samo toliko kot zmoremo. ODločite se da zmorete, saj veste, da vas za nalogo čaka nekaj boljšega. Sonja Mušič Vir: www.mychi.si Komentarji (2) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog