Intimno sovraštvo do drugačnosti V Sloveniji vlada homofobija. "Posameznik, pri katerem je opaziti homofobijo, bi se moral osredotočiti na nevtraliziranje sovraštva do česarkoli ter razumevanja samega sebe …," poudarja dr. Klemen Jelinčič Boeta, zgodovinar, sociolog, antropolog, prevajalec in pisatelj.
Vsi vemo, da v skovankah beseda fobija pomeni nerazumen strah. Nič drugače ni pri homofobiji, ki po osnovni definiciji pomeni strah pred homoseksualnimi oziroma istospolno usmerjenimi ljudmi, vendar se izraz pretežno nanaša na sovraštvo in nestrpnost do teh družbenih skupin, torej gejev, lezbijk in biseksualcev.
Odnos do homoseksualnosti povezan z religijo
Homofobija je vedno kulturno pogojena, pravi Klemen Jelinčič Boeta, torej povezana s tem, kako posamezna kultura gleda na istospolno usmerjenost. "Pri nas, v zahodnih kulturah, je negativen odnos do homoseksualnosti povezan predvsem z religijo, saj tako judovstvo kot krščanstvo in islam tovrstne usmerjenosti in dejavnosti ne vidi v pozitivni luči.
Uradni razlogi vseh treh ver so seveda moralne narave, vendar je na osnovi socioloških in antropoloških raziskav jasno, da gre negativen odnos vseh treh religij pripisati predvsem temu, da dovoljeni istospolni odnosi kršijo družbeno hierarhijo, predvsem tradicionalne odnose med ženskami in moškimi, katerih zakonska zveza je tesno povezana tudi s premoženjem in politično močjo družin, ki se povežejo s tradicionalnimi porokami."
Istospolne zveze seveda motijo vse vrste takšnih možnih političnih in lastninskih povezav. "Prav zato tako moška kot ženska istospolna dejavnost pri vseh teh verah velja za greh in je v skladu s tem tudi kaznovana.
Kulturni predsodek
V tem smislu lahko govorimo o homofobnih kulturah, v katerih so pojavljajo trditve o tem, da istospolne prakse 'ogrožajo' in 'načenjajo' tradicionalno družbo, se pravi trditve, ki so zasnovane na strahu, se pravi fobiji," pravi Jelinčič Boeta. Za Grke in Rimljane zveze med pripadniki istega spola, predvsem ženskami, resda niso veljale za idealne, vendar nanje niso gledali kot na zločin.
Enako velja za Kelte na Škotskem še v srednjem veku, pri katerih so bili istospolni odnosi med moškimi nekaj popolnoma običajnega." Posameznikovo nasprotovanje ljudem, ki živijo v istospolnih zvezah ali so istospolno usmerjeni, je po sogovornikovem mnenju treba videti v tem kulturnem kontekstu, v katerem je homofobija podobna drugim predsodkom.
Klemen Jelinčič Boeta opozarja, da je treba razlikovati med osebo, ki istospolnim praksam nasprotuje zaradi ideologije in kulturnega ozadja, kar imamo lahko za posledico homofobne kulture, in osebo, ki do takšnih praks čuti osebno in čustveno, intimno sovraštvo, kar označujemo kot homofobijo.
Homofobije ni težko opaziti
Izraža se z izkazovanjem sovraštva, nestrpnosti, žaljivega odnosa do vsega, kar je povezano z istospolnimi praksami. To obsega šale, v katerih se ljudje norčujejo iz istospolno usmerjenih oseb, žaljivke in zatiranje tovrstnih dejavnosti pri drugih, na primer pri otrocih in drugih družinskih članih. Ne nazadnje se kaže tudi v obliki telesnih in besednih napadov na skupine ljudi, ki se identificirajo z istospolnimi praksami, ali pa mest, na katerih se taki ljudje zbirajo.
To se dogaja tako na osebni ravni, s posameznikovim utrjevanjem predstavo o sebi kot o "pravoverni, pravični, naravni, normalni" osebi, kot tudi na splošni, družbeni ravni. Slednje se kaže v obliki organiziranih dejavnosti ali celo izjav posameznih političnih strank, politikov, drugih javnih oseb in organizacij civilne družbe, najsi so verske ali kakšne druge usmeritve.
Ironično je, da so javne osebe, ki so najbolj nasprotovale priznanju vseh pravic istospolno usmerjenim osebam in so večkrat dale homofobne izjave, nemalokrat tudi same homoseksualne ali biseksualne. Odlična primera za to sta kalifornijski politik, ki je najbolj nasprotoval istospolnim porokam, pozneje pa so ga odkrili v baru za geje, in pokojni koroški deželni glavar Jorg Heider, ki je imel dolga leta ljubimca istega spola.
Sovraštvo in strah tudi med homoseksualci
Homofobija ni značilna samo za heteroseksualne ljudi, saj je homofobičnih tudi veliko homoseksualcev in biseksualcev, vendar tudi med njimi obstaja razlika. Nekatere istospolne dejavnosti ne privlačijo in to tudi jasno povedo, druge do istospolnih dejavnosti izražajo sovraštvo in strah.
"Oseba, ki ima pri sebi razčiščen odnos do lastnih spolnih nagnjenj, ne more izkazovati sovraštva in nestrpnosti do drugačnih spolnih praks," pravi Klemen Jelinčič Boeta in dodaja, da to velja pod pogojem, da potekajo med odraslimi posamezniki, ki vanje niso prisiljeni.
Odpravljanje in omejevanje homofobije
Pri odpravljanju oziroma omejevanju homofobije se mora posameznik soočiti z lastnimi strahovi. "Vsakdo mora pri sebi razčistiti, kaj je zanj spolnost, kaj ga privlači, kaj ga dela srečnega, kako si želi živeti in v katerih nagnjenjih se najbolj prepozna.
Posameznik, pri katerem je opaziti homofobijo, bi se moral osredotočiti na nevtraliziranje sovraštva do česarkoli ter razumevanja samega sebe in vzrokov, ki v njem povzročajo sovraštvo in strah. Pri dozorevanju posameznika pa je zelo pomemben tudi družbeni vidik, saj smo vsi posamezniki vpeti v družbo in vidimo stvari, kot jih vidi celotna družba," pravi Klemen Jelinčič Boeta.
Stopnja strpnosti družbe je povezana z njeno izobrazbo
Pri tem ima velik pomen družba, še posebno javni prostor, v katerem poteka diskurz o vrednotah. Po sogovornikovem mnenju imajo pri tem posebno vlogo šolski sistem in mediji, saj vsi vemo, da je stopnja strpnosti družbe, v kateri lahko polno sodelujejo vsi njeni deli, povezana z izobrazbo njenih članov in z vzgojo, ki obsega in navaja k strpnosti.
To pravzaprav pomeni promoviranje ideje, da smo si ljudje lahko različni in še vedno enakopravni, da le ne silimo drug drugega v določen življenjski slog, opozarja Klemen Jelinčič Boeta. Gre tudi za splošno razumevanje med ljudmi, da istospolna usmerjenost ni bolezen, kar pa je spet povezano s ozaveščanjem javnosti.
To velja tako za šolski sistem kot za medije. Ker pa gre pri vprašanju homofobije tudi za osebno obnašanje ljudi v vsakodnevnem življenju, lahko veliko storimo tudi na osebni ravni. "Zavedati se moramo, da na primer uporabljanje besede peder in drugih žaljivk lahko užali sogovornika. Najprej pa mora posameznik sam pri sebi razumeti vprašanje spolne identitete."
Tili Kojić
Družba in zdrav homoseksualec
Izraz homofobija je skoval in populariziral George Weinberg v svoji knjigi Družba in zdrav homoseksualec, ki je izšla leta 1972, in je v mnogočem pomenila prekretnico. Weinberg je pojem homofobija uporabil za razlago strahu, ki ga čutijo heterosektualci v bližini homoseksualnih oseb (predvsem to velja za moške, saj je med heteroseksualnimi moškimi predstava o seksu med dvema ženskama celo zaželena) ter kot sovraštvo do samih sebe, ki ga čutijo homoseksualne osebe zaradi svoje lastne seksualne usmerjenosti (tako imenovana internalizirana homofobija).
Homoseksualnost ni bolezen
Mednarodna zdravstvena organizacija (WHO) je homoseksualnost izbrisala s seznama psihičnih motenj leta 1992 na dan 17 maja, ki so ga razglasili za dan boja proti homofobiji.
Marsikdo se ne more sprijazniti z novo realnostjo, v kateri je nekaj narobe s homofobi, ne pa s homoseksualci, kot je bilo to včasih.
Intimno sovraštvo do drugačnosti
