Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Nemcija-Francija-Vozi-Vlak-Daljave-Slove

Vozi me vlak v daljave ponedeljek, 14. marec 2011 @ 12:38 CET Uporabnik: Sonce http://www.eurovizija.si/kolumne/a/vozi_me_vlak_v_daljave/2766 Vstopiti na hitri vlak ali ne, skupaj z Nemčijo in Francijo? To je velika ambicija našega premierja ali kar celotne etablirane politike; to bo sedaj postalo tudi osrednje politično vprašanje okoli katerega se bodo odvijale ključne odločitve notranje politike. Začenši z nujnostjo in neodložljivostjo reform, ki so bojda nuje, če hočemo obdržati vzdržnost celotnega sistema. Pa je ta isti sistem res mogoče in smiselno obdržati na istih osnovah kot je bil utemeljen pred več kot 60 leti zgolj s tem, da se ga korigira s podaljševanjem delavne dobe zaposlenih? Do kam in za kakšno ceno? Koliko časa bo to mogoče sploh še početi in do kdaj oz. koliko časa bodo lahko še sindikati temu nasprotovali? Ali ni že sedaj jasno, da je potrebno vsaj dolgoročno domisliti se drugačnega koncepta, postaviti novo paradigmo, ki bi pridobljene delavske pravice (v t.i. zahodnih družbah) zaščitila pred globalizirano samouničujočo neoliberalno logiko, ki »hara« po svetu in spreminja ljudi v novodobne sužnje? To je velik sistemski in družbeno-ekonomski izziv, pred katerega smo že nekaj časa postavljeni, a se ga politične elite nočejo lotiti in pred njim zatiskajo oči. Podobno velja tudi za različne sindikate v državah članicah, ki ne kažejo znakov, da bi ga znali zapopasti, kaj šele ponuditi alternativne rešitve izven okvirjev starega dualističnega antagonizma. Če nam uspe vstopiti na ta hitri vlak, se bomo z njim popeljali v družbi najmočnejših, v boljšo in svetlejšo prihodnost, kjer bomo v špici konkurence in z večjo zaposlenostjo. Tako s temi in podobnimi nagovori ter argumenti nas bodo še bolj intenzivno začeli prepričevati v naslednjih tednih. Seveda bo za vstopnico potrebno nekaj žrtvovati, se česa odreči in pri tem zategniti pas, zajeti sapo ter po možnosti še izklopiti kritičnost možganov in držati zaprta usta, a potem bomo v špici in bomo kar poleteli… Tako kot le ti naš razkošni Falcon, ki ga morajo redno zagnati, da se ne pokvari in da lahko sploh leti. Metafora vožnje z vlakom se zdi prav sedaj, po tragikomični polomiji našega premierja z g. Mehdornom, še toliko bolj bizarna, če pa pomislimo na hitrost naših vlakov v primerjavi z drugimi, se lahko resno vprašamo ali želimo iti naprej v preteklost. Vrh o evru se je v petek končal z dogovorom o t.i. paktu za evro, ki predvideva številne fiskalne in gospodarske reforme. Nekakšna milejša oblika nemško–francoskega »pakta za konkurenčnost«. Nevoljena Evropska komisija bo tako pridobila še eno novo pomembno pristojnost nadzorne funkcije glede ekonomskega usklajevanja posameznih držav z zahtevami evro območja. Pakt za evro predvideva večjo ekonomsko koordinacijo med državami članicami in še bolj centralizirano politiko na tem področju. Kaj to v praksi pomeni? Da lahko gladko ukinemo kakšno ministrstvo npr. službo vlade za razvoj in evropske zadeve, finančno in gospodarsko ministrstvo bi lahko združili v manjši »Urad kako lesti v šupak EU«. Dogovor o »paktu za evro«, ki predvideva zbliževanje ekonomskih politik držav v območju evra, torej 17 držav, ima štiri cilje, ki če jih pogledamo pobližje, se med seboj izključujejo in so si celo v logičnem nasprotju. Ti cilji so večja konkurenčnost, večja zaposlenost, veja vzdržnost javnih financ in večje davčno usklajevanje. Kako preprosto in lepo se sliši; vse se bo samo še večajo in povečevalo, samo še odločiti in pristati moramo na to kar se bo od nas zahtevalo. Le zakaj se te čarobne formule ali recepta niso spomnili že veliko prej, pa do krize evra morda sploh ne bi nikoli prišlo? Konkurenčnost na svetovnem trgu avtomatično pomeni konkurirati z nizko plačano delovno silo v primerjavi z nami torej, zniževati pravice delavcev in nižati plače. Lahko pa konkuriramo tudi na podlagi proizvodov in storitev, ki imajo visoko dodano vrednost, a tudi tu se zdi, da so zlati časi že mimo in da z vsakim dnem izgubljamo teren ter »produkte odličnosti«. Vzdržnost javnih financ je zgolj nevtralno ali lepše ime za krčenje javne uprave; torej, krčenje socialnih pravic, zdravstva in izobraževanja. Vsega tega kar v neki družbi ali državi sploh šteje in je kaj vredno ter jo v svoji edinstvenosti tudi konstituira. Vozi me vlak v daljave, tja zdaj želi si, tja zdaj želi srce. Elena Pečarič Komentarji (1) www.pozitivke.net