Skoraj že dnevne novice o naravnih katastrofah nazorno kažejo, kje se nahaja svet. To niso posamezne vesti o viharjih, poplavah, sušah, potresih…, ki si dan za dnem podajajo roko in na katere ponovno pozabimo, ko jih preberemo. Vse pogosteje in vse bolj razločno opozarjajo na očitno enosmerne globalne pojave, trende, razvoj in stopnjevanje, katerih delovanje in posledice daleč presegajo naše zmožnosti dojemanja.
,,Kako lahko Bog dovoli katastrofe, zemeljske preobrate in umiranje? Zakaj Bog ne posreduje?” se gotovo sprašuje marsikateri človek. Prakristjani želimo jasno povedati, da Bog ljudem ne pošilja katastrof – nasprotno: Bog je pravočasno svaril!
V vseh časih je Bog govoril po pravičnih možeh in ženah, po Svojih prerokih. Bog je opominjal in kazal Svojim otrokom pot nazaj k njihovemu božanskemu izvoru. V današnjem prelomnem času je Bog spet poslal k ljudem velikega preroka, to je Gabriele, Božjo prerokinjo in poslanko, po kateri je vsemu svetu oznanjal in oznanja svoje še neslišano sporočilo.
Ljudska množica, na čelu z duhovniško kasto, ki je bila v vseh časih proti Božjim prerokom, ni poslušala in ne posluša Božje besede. Božji Duh je preko prerokinje v zadnjih tridesetih letih poskušal svariti ljudi pred vzroki, ki jih bodo doleteli kot posledice, če se ne bodo pravočasno spremenili.
Toda teologi so se vedli brezbrižno kot nekdaj. Grmade dandanes niso več primerne in torej preroka ni več možno izključiti tako, da bi ga ubili, zato so poskušali Božjo prerokinjo s hudim obrekovanjem in zasmehovanjem pripraviti k molčanju. Kdor je verjel Božji besedi, so ga zasmehovali kot ,,apostola poslednjega časa…”
Toda iz leta v leto je postajalo bolj očitno, da Božji Duh ni delal panike, ampak je hotel ljudi, Svoje otroke, samo pravočasno ljubeče opozoriti ter jih obvarovati pred nesrečo. Danes s strani teologov ni več slišati smeha, saj tudi znanstveniki že potrjujejo to, kar je Božji Duh že pred mnogimi leti razodel po preroških ustih.
V knjigi Katastrofe, Bog je pravočasno svaril, je Božji duh preko prerokinje v zadnjih treh desetletjih opozarjal na prihajajoče klimatske spremembe, nalezljive in kužne bolezni, suše, požare, poplave in tudi na viharje – če se človeštvo ne bo spreobrnilo. Ker človeštvo ni bilo obveščeno o teh svarilih – za to je poskrbela katoliška in evangeličanska cerkev v navezi z državo in mediji, ki so se norčevali iz prerokinje in sramotili vse prakristjane – bodo v naslednjih letih svet prizadejale zelo hude katastrofe.
Kakšne posledice bodo imela znamenja viharjev, je svaril Kristus leta 1993:
,,O, glejte, viharji časa niso samo napovedani – vihrali in divjali bodo na vseh kontinentih. Toda to je šele začetek. Celotni kontinenti se bodo majali, kajti zemeljske plošče bodo vedno bolj rotirale, ker se bo zemeljska magma vse bolj segrevala. Tako se bo segrevala tudi celotna Zemlja.
Vedno razmišljate samo o atmosferi, ki je razdejana. Toda, Jaz vam rečem: magma se vse bolj in bolj segreva in zaradi tega prihaja do velikega gibanja. Zemlja se segreva. Led se topi. Prihajajo povodnji, začenjajo se viharji… Govoril sem o viharjih časa, ki bodo prizadeli Zemljo.
Toda, spoznajte, mogočni viharji bodo divjali čez deželo in porušili mnogo zgradb. Poljem bodo odvzeli rodovitno zemljo. Kar boste posejali, bo iztrgano iz zemlje. Kajti viharji bodo mogočno besneli, ne bodo samo divjali čez deželo – to so vrtinčasti viharji, ki nastanejo in opustošijo cela okrožja, vasi, mesta…”
Marsikdo se sprašuje kako je možno, da smo ljudje kot inteligentna bitja tako uničili planet, da skoraj ni več možno živeti na njem. Kako je možno, da se nismo zavedali, da bomo za svoje napačno obnašanje do matere Zemlje, ki je živ organizem, nekega dne plačali z obrestmi. Spretna poteza cerkvenih institucij je bila, da so svojim vernikom zamolčali zakon vzroka in učinka.
Najuspešnejši korak v tem smislu je bil narejen na koncilu v Konstantinoplu leta 553, ko je s sklepom večine glasov iz cerkvenega nauka izginil nauk o reinkarnaciji. S tem je bil eliminiran tudi zakon vzroka in učinka, setve in žetve, čeprav ga še vedno lahko celo dobesedno najdemo v Bibliji. V pismu Galačanom, poglavje 6,7, piše: „Ne slepite se, Bog se ne pusti zasmehovati; kar človek seje, bo žel.”
Če cerkveni teologi znanja o teh zakonitostih ne bi neupravičeno zamolčali, potem ne bi bilo toliko ljudi nemočno izpostavljenih svoji usodi, lahko bi jo razumeli in jo obvladovali. Mnogi bi tako lahko zaznali ugodno priložnost in v samem sebi našli spoznanje in spreobrnitev svojega ravnanja k samostojnosti in zanesljivosti ter k višji življenjski kvaliteti.
Skoraj že dnevne novice o naravnih katastrofah nazorno kažejo, kje se nahaja svet. To niso posamezne vesti o viharjih, poplavah, sušah, potresih…, ki si dan za dnem podajajo roko in na katere ponovno pozabimo, ko jih preberemo. Vse pogosteje in vse bolj razločno opozarjajo na očitno enosmerne globalne pojave, trende, razvoj in stopnjevanje, katerih delovanje in posledice daleč presegajo naše zmožnosti dojemanja.
