Otrokovo učljivost določajo štiri bistvene kvalitete: naravna radovednost, integrativni um, otokova odprtost za sprejemanje korekture in odnos otroka do tistega, ki ga poučuje. Pa si poglejmo te štiri kvalitete.
Radovedni otroci
Idealno je, kadar otroka v učenje spodbudi odprtost njegovega duha, torej radovednost in zanimanje za svet okoli njega. Otrok mora najprej postavljati vprašanja, preden dobi odgovore, najprej mora raziskovati preden odkrije dejstva in najprej mora eksperimentirati, preden pride do trdnih zaključkov.
Odrasli pa smo vse preveč voljni podajati odgovore, še preden otrok sploh postavi vprašanja, mu predstaviti dejstva, mnenja in prepričanja, brez da bi jih odkril sam, preko raziskovanja in eksperimentiranja. Čeprav je mogoče ta pripravljenost nas odraslih dobronamerna, ni ravno koristna in blagodejna za otroka.
Kakorkoli že, radovednost ni inherentni del otrokove osebnosti. Radovednost je sad 'procesa nastajanja' (emergent process), kot ga imenuje kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld. 'Proces nastajanja' je razvojni proces, preko katerega se otroci izoblikujejo v (ločena) samostojna bitja, ki niso odvisna od drugih oz. od svoje navezanosti na starše in druge ljudi.
Da se ta proces sploh odvije, pa je nujno potrebna zdrava čustvena navezanost otroka na starše ali njegove skrbnike, ki mu daje čustveno varnost in čustveno stabilnost. Čustvena varnost in stbilnost tvorita trdno podlago za razvoj v ločeno, samostojno človeško bitje, ki je sposobno stopiti v 'neznano' in zato sposobno učenja in spoznavanja sveta okoli sebe.
Samostojni otroci so ponavadi zelo radovedni, zanimajo se za stvari in svet okoli sebe. To je njihova naravna motivacija za učenje. Kadar dobijo vpogled v stvar, ki jih zanima ali kadar nekaj spoznajo in razumejo, čutijo močno notranje zadovoljstvo. Pri učenju si sami postavljajo cilje. So iznajdljivi in originalni in se radi učijo najrazličnejših veščin. Ti otroci radi prevzamejo odgovornost in spontano težijo k temu, da razvijajo lasten notranji potencial.
Integrativni um
Pri motivaciji za učenje otroku zelo pomaga integrativni um. Integrativni um je um, ki je sposoben procesirati nasprotujoče si vzgibe in misli. Če se otrok, ki ima dobro razvito integrativno sposobnost, upira temu, kar mora storiti, se v njem hkrati pojavi tudi zavedanje, da ima neubogljivost negativne posledice.
Če se otroku, ki ima dobro razvito integrativno sposobnost, ne da več učiti tega, kar se mora naučiti, da doseže določen cilj, se hkrati v njem pojavi tudi želja po tem, da vendarle doseže ta cilj. Za integrativno učenje mora biti otrok dovolj zrel, da v sebi tolerira nasprotujoče si vzgibe in misli. Torej, da občuti in se zaveda mešanih občutkov, pomislekov, ambivalence itd.
Za to, da bo otrok samoiniciativno, brez prigovarjanja, presegel svoje neugodje in se naučil zahtevane snovi oz. storil tisto, kar mora, mora biti zdravo navezan na starše oz. skrbnike, učitelja. Ta navezanost omogoča, da otroku ni vseeno za to, kaj si njegovi starši in njegovi učitelji mislijo; ni mu vseeno za njihova pričakovanja. Otrok mora biti čustveno povezan z učenjem bodi si s čustveno navezanostjo na tistega, ki ga poučuje bodisi z željo, da nekaj novega izve.
Otroci potrebujejo integrativni um za učenje snovi, ki presega memorizacijo in ponavljanje. Za reševanje problemov eno-dimenzionalno procesiranje informacij ni dovolj. Poleg samih dejstev, mora otrok odkriti tudi kontekst problema, razločiti njegov globlji pomen, odkriti njegove skrite zakonitosti itd. Otrok mora biti sposoben povezovanja različnih informacij v neko harmonično celoto.
Vse kar presega konkretno mišljenje, zahteva integrativni um. Tako kot zaznavanje globine zahteva dvoje oči, globinsko razumevanje stvari ali problema, zahteva sposobnost dojemanja le-teh z večih zornih kotov.
Otroka integrativne sposobnosti ne moremo naučiti. Za njen razvoj je potrebna splošna zrelost, v kar pa otroka ne moremo prisiliti. Za to je potreben čas in razvojni proces. Zdi se, da pedagoški delavci integrativno sposobnost jemljejo za samo po sebi umevno. Neupravičeno in v škodo otrok.
Učenje preko napak
Največ se ljudje naučimo preko naslednjega procesa: lotimo se problema, pri tem naletimo na ovire, storimo napako, iz tega potegnemo določene zaključke s pomočjo drugih, morda bolj izkušenih in z več znanja in se na podlagi teh zaključkov ponovno lotimo problema. Delanje napak je bistveni element učenja in popravljanje je bistveno orodje poučevanja. Zato je za ta proces nujno potrebna otrokova pripravljenost čutiti svojo ranljivost in učiteljevo spoštovanje in upoštevanje delanja napak, kot bistvenega elementa učenja. Otrok mora torej sprejeti, da je storil napako in biti voljan se iz nje nekaj naučiti, učitelj pa od otroka ne sme zahtevati popolnosti in ga grajati zaradi napak.
Ko se otrok spusti v učenje, mora na nek način tvegati, saj stopi na neznan teren: brati na glas, izraziti svoje mnenje, učitelju postaviti vprašanje, eksperimenirati z idejo itd. Učenje je kakor 'minsko polje' možnih napak, nepričakovanih reakcij in negativnih odzivov. Kadar je otrok preveč ranljiv, tega tveganja ne bo prevzel. Podobno velja za učenje iz napak.
Preden otrok lahko popravi napako, si mora priznati, da je napako storil. Za storjene napake mora torej prevzeti odgovornost, če hoče iz njih potegniti korist oz. novo znanje. Pri tem mora tudi sprejeti pomoč tistih, ki so bolj izkušeni in imajo več znanja od njega. Kadar je otrok preveč ranljiv, odgovornosti za svoje napake ne bo hotel prevzeti. Raje bo za to krivil kaj ali koga drugega ali pa bo stvar enostavno ignoriral in se ji izogibal.
Preveč ranljiv otrok ne more tolerirati občutkov neuspeha, ker ga to preveč boli. Zato čuti zgolj frustracijo, upor ali negativne občutke do samega sebe ob tem, ko ga učitelj opozori na napako. Sprejemanje občutka neuspeha je ključno za učenje preko napak. Šele ko ga otrok sprejme, lahko iz svojih napak potegne koristi in novo znanje. Ta proces sprejemanja ni kognitivne narave; ta proces je čustvene narave, ko otrok negativne občutke neuspeha najprej ozavesti in jih sprejme, nato pa jih lahko preseže. Tudi tu ključno vlogo igra zdrava čustva na navezanost otroka na starše oz. odrasle, ki mu daje čustveno stabilnost, zaradi katere je otrok zmožen toleriranja občutka neuspeha.
Odnos otroka do tistega, ki ga poučuje
Otrok, ki ni radoveden, ki mu manjka integrativne sposobnosti in ki se, iz kakršnega koli razloga, ne more učiti preko napak, se lahko uči samo takrat, ko je na tak ali drugačen način navezan na tistega, ki ga poučuje. Njegova želja po učenju ne prihaja od znotraj, vendar je vseeno lahko zelo močna, če je otrok motiviran z močno potrebo po biti blizu tistemu, ki ga poučuje. Starše in učitelja vidi kot vzor, avtoriteto, vir navdiha. Takrat imajo starši oz. učitelj naravno moč vplivanja na otrokovo obnašanje, predajanja znanja in družbenih vrednot.
Čeprav tak otrok ponavadi ne stremi k uresničenju svojega notranjega potenciala, se vseeno lahko veliko nauči in v življenju veliko doseže. Motivacija, ki jo izkuša pri učenju, je drugačna od že zgoraj opisanih. Ti otroci se raje učijo preko posnemanja, pomnjenja in upoštevanja nasvetov in navodil. Radi se potrudijo zato, da prejmejo pohvalo, priznanje in status. Največ otrok se uči na takšen način. Zato si je zelo pomembno zapomniti naslednje: »Otroci se najbolje učijo takrat, ko imajo radi svojega učitelja in ta njih. Pot do učencevega uma je vedno vodila preko njegovega srca.«
Spoštovanje in cenjenje formalnega izobraževanja s strani otrok, ni dano dejstvo. Otrok mora biti precej zrel, da dojame, da učenje lahko odpira duha (um), prinese omiko in človečnost v svet. Zato otroci potrebujejo to, da cenijo in spoštujejo tiste, ki cenijo in spoštujejo učenje.
Iz napisanega je razvidno, da vsi načini učenja otroka temeljijo na zdravi čustveni navezanosti otroka na starše, skrbnike, učitelje. Če ta navezanost otroka na odrasle (starše), ki se začne izgrajevati takoj po rojstvu, ne poteka optimalno, potem lahko pričakujemo, da tudi učenje otroka ne bo potekalo optimalno.
Čustveni aspekt v procesu učenja se močno zanemarja ali pa se poudarja in posveča zgolj temu, da bi se otrok imel fino (učenje je igra), se učil s čim manj frustracijami in na kar se da doživet način. To je vse lepo in prav, toda ne pelje prav daleč. Namesto tega bi, tako starši kot učitelji, več pozornosti morali nameniti zdravemu čustvenemu odnosu med otrokom in starši in kasneje med otrokom in učiteljem.
Gita Mateja de Laat
Deloma povzeto po knjigi Dr. Gordona Neufelda: Hold On to Your Kids
Otrokovo učljivost določajo štiri bistvene kvalitete: naravna radovednost, integrativni um, otokova odprtost za sprejemanje korekture in odnos otroka do tistega, ki ga poučuje. Pa si poglejmo te štiri kvalitete.
